Pojasnimo, kaj je sojenje v pravu, kako je urejeno in kdo posreduje, poleg tega pa še značilnosti posamezne vrste sojenja.
Kaj je sojenje?
V prav in pravne vede imenujemo sodna razprava sojenje med strankami, vpletenimi v a konflikt interesa, predmet arbitraže, to je mediacije, sodišča Pravičnost. Te vrste dogodkov so pogoste v pravnem življenju vseh narod in jih vedno urejajo določbe sedanjega pravnega sistema v pravnem, uradnem in legitimnem okviru.
Tožbe so v prvi vrsti način reševanja spora v okviru zakoni ki urejajo in opredeljujejo družba. To pomeni, da so način mirnega in formalnega reševanja spora, v katerem imajo vpletene strani ustrezno zastopstvo in lahko predstavijo svoja stališča, v pričakovanju institucija kaj drži pooblastilo prišel do a sklep, torej uveljavljanje pravice.
Beseda sodba izvira iz latinščine iudicij, ki se prevaja kot "sodba" in je sestavljena iz besed ius ("Zakon") in dicare ("označiti"). Medtem ko se to nanaša na sodna praksa, to je dejanje odločanja o tem, kaj je v skladu z zakonom in opozarjanja na to, ko govorimo o pravu na splošno, se šteje sodba kot sinonim pravnega postopka.
Z drugimi besedami, javno procesno dejanje se imenuje sojenje, v katerem sodišče pozdravi obtožene in obtožene stranke ter vzpostavi podlage za rešitev spora.
Vsako sojenje se mora izvesti pred ustreznimi sodnimi organi a Stanje, katerega sodna praksa oziroma sposobnost odločanja v zadevi je ustrezna in hkrati porok, da je rešitev spora čim bližje zakonsko določenemu. V sojenju, ne glede na vrsto, posredujeta dva jasno diferencirana akterja:
- Stranke, ki so stranke v sporu, katerih nezmožnost njihovega reševanja težave na pravičen način vodi v pošteno sojenje. Ti stranki sta običajno dve: tožnik ali tožnik, ki je tisti, ki zahteva posredovanje pravice; in obdolženka uveljavlja svojo pravico do obrambe. Lahko so naravni ljudje ali od organizacije (preko svojih predstavnikov ali pravnih zastopnikov) in vsak ima običajno svoje priče in dokaze, s katerimi lahko ugovarja v svojo korist.
- Sodnik, ki je oseba pooblaščena s strani države, da izvaja sodno prakso v njenem imenu, glede na njeno znanje zakonov in njegovih dokazanih dosežkov pri vodenju sodne institucije. Ti so del hierarhične strukture sodnikov in pravosodnih ministrov, ki segajo od tistih, ki se udeležujejo sosedskih sporov, do sodnikov vrhovnega sodišča. V nekaterih primerih in sodnih sistemih sodnike pogosto spremlja porota, ki jo sestavljajo državljani naključno izbrani za spremljanje sodnikovega dela in sprejemanje javne odločitve glede spora.
Vrste sodbe
Sojenja so lahko različnih vrst, odvisno od načina poteka (na primer ustna in pisna, odvisno od tega, ali stranke posredujejo osebno ali če se vse obravnava prek dokumentacije) ali glede na panoge prava vključeni v iskanje pravične rešitve. V slednjem primeru lahko razlikujemo med:
- Kazensko sojenje, ko sojenje poteka za odgovor na a zločin javnosti ali krivde tretje osebe, na način, da se šteje za kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zakonom, in ki zasluži odškodnino žrtvam in kazen s strani države za storilce. Te tožbe se običajno nanašajo na umore, rope, prevare itd.
- Civilna tožba, ko gresta stranki v državo odločati o zadevah svojega državljanskega življenja, tako javnega kot zasebnega, v upanju, da se bo situacija pravno spremenila ali da bo druga stranka prisiljena izvesti kakšno dejanje. Primer teh tožb so zahtevki oz ločitev, ničnosti pogodbo ali med drugim odškodninske zahtevke.
- Pravdno-upravna tožba, ko je ena od tožencev sama država ali ena od njenih institucij ali organizacij, tožnik pa je fizična ali pravna oseba, ki meni, da so bile z delovanjem države kršene njene pravice ali je bilo nepravilno. Ta sojenja se običajno zgodijo, ko so administrativne poti že izčrpane, kot zadnja instanca pravice za državljana pred državnim strojem. Primeri so tožbe o ničnosti upravnih ukrepov ali tožbe z korupcija, med ostalimi.
- Delovna tožba, kadar je razmerje, ki je predmet presoje države, delovne narave, torej se nanaša na delo, poklicno dejavnost ali socialno varnost osebe. delavci. Tovrstni postopki so vedno javni in logično je, da je ena od vpletenih strank običajno delodajalec, druga pa delavci oziroma njihovi sindikalni ali predstavniški organi. Primeri tovrstnih tožb so med drugim zahtevki za neupravičeno odpuščanje, inšpekcije dela in tožbe zaradi nepravilnosti.