Pojasnimo zgodovino kemije, njene začetke, odnos do alkimije in kako je nastala sodobna kemija.
Zgodovina kemije
The kemija je eden od znanosti najbolj transcendentalno na razpolago človeško bitje. Njegovo zgodovino sega v čase dolgo pred koncept sama po sebi "znanost", saj je interes naše vrste, da razume, kaj zadeva stara je skoraj toliko kot civilizacija sama. To pomeni, da je kemijsko znanje obstajalo že od prazgodovina, čeprav z drugimi imeni in organizirano na zelo različne načine.
Pravzaprav je bila prva kemična manifestacija, ki je pritegnila naše zanimanje, nastanek ognja pred več kot 1.600.000 leti. Kar imenujemo danes zgorevanje, so preučevali in po možnosti ponovili naši predniki te vrste Homo erectus.
Od trenutka, ko smo se naučili prižigati ogenj in ravnati z njim po svoji volji, bodisi za kuhanje hrane ali, veliko kasneje, za topljenje kovine, peko keramiko in izvajati druge dejavnosti, nov svet fizične preobrazbe Y kemični je bil na dosegu roke, s tem pa tudi novo razumevanje narave stvari.
Prve teorije o sestavi snovi so nastale v Antika, delo filozofov in mislecev, katerih hipoteza sta temeljila oboje na opazovanje od narave, kot v svoji mistični ali verski interpretaciji. Njegov namen je bil pojasniti, zakaj imajo različne snovi, ki sestavljajo svet, različne lastnosti in zmožnosti za preoblikovanje, pri čemer identificira njihove osnovne ali primarne elemente.
Ena prvih teorij, ki je poskušala odgovoriti na to dilemo, je nastala v Grčiji v 5. stoletju pr. C., delo filozofa in politika Empedokleja iz Agrigenta, ki je predlagal, da bi morali obstajati štirje osnovni elementi (štirje kot letni časi) materije: zrak, Voda, ogenj in zemljo, in da so različne lastnosti stvari odvisne od razmerja, v katerem so bile pomešane.
Ta logika je služila tako, da je pozneje Hipokratova šola grške medicine predlagala svojo teorijo o štirih humorjih, ki sestavljajo človeško telo (kri, sluz, črni žolč in rumeni žolč). Po drugi strani pa je slavni filozof Aristotel (384-322 pr.n.št.) kasneje dodal eter ali kvintesenco kot čisti in prvinski element, ki sestavlja zvezde in zvezde nebeskega svoda.
Vendar je bil najpomembnejši predhodnik kemije v stari Grčiji filozof Demokrit iz Abdere (ok. 460-c. 370 pr.n.št.), ki je prvi predlagal, da je snov sestavljena iz minimalnih in temeljnih delcev: atomi (iz grščine atom, "Nedeljivo" ali "brez delov").
Kasnejši filozofi so prevzeli ideja da ga vesolje sestavljena je iz neuničljivih delcev, medtem ko so različni staroindijski misleci prišli do podobnih zaključkov.
Vendar to ni bila vizija, ki je prevladovala v prihodnjih stoletjih, temveč tista, ki jo je predlagal krščanstvo, med katere skrbmi ni bilo razumevanje materije, kolikor rešitev človeške duše. Se pravi, zanjo je Bog ustvaril vse, kar obstaja, in to je dovolj.
Zato naslednjega koraka v zgodovini kemije ne smemo iskati na Zahodu, temveč v cvetočih arabskih narodih, tako perzijskih kot muslimanskih, dedičih ezoteričnega znanja starodavne Mezopotamije in starega Egipta. Sklicujemo se na alkimija.
Alkimija je bila protodisciplina, rojena na vzhodu, predhodnica sodobne kemije. Združevanje mističnih prepričanj o obstoju filozofskega kamna, ki je sposoben pretvoriti določene materiale v zlato, z eksperimentalno kombinacijo različnih snovi, so alkimisti ustvarili dobršen del instrumentov, ki jih danes uporabljamo v kemijskih laboratorijih.
Tako so se slavni alkimisti, kot so Al-Kindi (801-873), Al-Biruni (973-1048) ali slavni Ibn Sina ali Avicena (ok. 980-1037), naučili topiti, destilirati in čistiti snovi. Odkrili so tudi materiale, kot so alkohol, kavstična soda, vitriol, arzen, bizmut, žveplova kislina, dušikova kislina in številne druge, predvsem kovine in soli, ki so bile povezane z nebesnimi zvezdami ter kabalističnim in numerološkim izročilom.
Čeprav so bili na krščanskem zahodu alkimisti nestrpni, je njihovo znanje sčasoma pricurljalo vanj Evrope rešili pa so jih filozofi in misleci, predvsem tisti, ki so jih zanimali njihovi poskusi iskanja eliksirja večnega življenja ali preoblikovanja svinca v plemenite kovine.
Ko se je Zahod okoli 15. stoletja ponovno rodil, znova odkril znanje antike, nov način razumevanja realnost je kuhal: a misel posvetni, racionalni in skeptični, ki so končno dali idejo o znanosti in ki so alkemično dediščino preimenovali v kemijo.
Pojav renesančnih besedil kot npr Novum Lumen Chymicum ("Nova luč kemije") leta 1605, Poljak Michel Sedziwoj (1566-1646); Tyrocium Chymicum ("Praksa kemije") leta 1615, avtor Jean Beguin (1550-1620); ali še posebej Ortus Medicinae ("Izvor medicine") leta 1648 Nizozemca Jana Baptista van Helmonta (1580-1644) prikazuje premik paradigme med alkimijo in kemijo.
Ta prehod je bil uradno zaključen, ko je angleški kemik Robert Boyle (1627-1691) predlagal metoda ustrezno znanstveno eksperimental v svojem delu Skeptični himist: ali kemijsko-fizični dvomi in paradoksi ("Skeptični kemik: ali dvomi in kemijsko-fizikalni paradoksi"). Zato velja za prvega sodobnega kemika in enega od utemeljiteljev discipline.
Od takrat naprej je kemija šla po svojih stopinjah kot znanost, kar je pripeljalo do številnih zaporednih hipotez in teorij, od katerih so mnoge danes zavržene, kot je teorija flogistona iz poznega sedemnajstega stoletja. Vendar pa so bili odkriti tudi prvi kemični elementi.
Njegovi prvi sistematični opisi segajo v zgodnje 18. stoletje. Na primer, Tabela afinitet E. F. Geoffroya iz leta 1718 je bila predhodnica periodni sistem elementov ki se je pojavila v 19. stoletju, delo Rusa Dmitrija Mendeljejeva (1834-1907).
V 18. stoletju so potekale raziskave velikih ustanoviteljev moderne kemije, kot so Georg Brandt (1694-1768), Mihail Lomonosov (1711-1765), Antoine Lavoisier (1743-1794), Henry Cavendish (1731-1810). ali fizik Alessandro Volta (1745-1827).
Njegovi prispevki so bili raznoliki in zelo pomembni, med njimi pa izstopa ponovni vzpon atomska teorija leta 1803 po zaslugi dela Angleža Johna Daltona (1766-1844), ki ga je preoblikoval in prilagodil razumevanju sodobnega časa. Ta prispevek je bil tako transcendenten, da je bila vsa kemija 19. stoletja razdeljena med tiste, ki so podpirali Daltonovo vizijo, in tiste, ki niso.
Prvi pa je v kasnejših letih nadaljeval in posodabljal atomsko teorijo ter tako postavil temelje za atomski modeli sodobnikov, ki so se pojavili v dvajsetem stoletju, in za razumevanje, ki ga imamo danes o delovanju materije. Pri tem je bila temeljna tudi študija radioaktivnosti, katere pionirja sta bila Marie Curie (1867-1934) in njen mož Pierre Curie (1859-1906).
Zahvaljujoč tem odkritjem in tistim, ki so jih v 20. stoletju izvedli znanstveniki po ugledu na Ernest Rutherford (1871-1937), Hans Geiger (1882-1945), Niels Bohr (1885-1962), Gilbert W. Lewis (1875-1946) , Erwin Schrödinger (1887-1961) in mnogi drugi, se je začela tako imenovana atomska doba.
To novo obdobje je imelo uspehe (kot npr Nuklearna energija) in njene grozote (npr atomska bomba), s čimer se je odprlo nepričakovano poglavje v zgodovini kemije, ki je človeštvu omogočilo globoko in revolucionarno razumevanje materije, o kakršnem si nikoli prej niti sanjalo ne bi.