Pojasnimo, kaj so ideje, kako jih preučujemo, čemu služijo in kaj je teorija idej. Prav tako glavne in sekundarne ideje.
Kaj so ideje?
Ideje so miselne reprezentacije realnost ki izhajajo iz sklepanje ali domišljije, ki kasneje povzročijo koncepte. Imeti idejo velja za najbolj osnovno in temeljno dejanje razumevanja, v katerem oblikujemo miselni pojem predmeta, oseba ali situacija, bodisi resnična ali celo namišljena, saj ena ideja rodi druge ideje.
Pravzaprav tradicionalno ideje povezujemo z dejanjem videnja ali zaznavanja realnosti, tako da sama beseda izvira iz grščine eîdos, prevedljivo kot "pogled"Ali" videz." Tako da je načrtovanje ali oblikovanje idej načeloma v zaznavanju sveta s čutili in ustvarjanju miselnih abstrakcij iz njega.
Študij idej je zasedel človeštvo že od antičnih časov in se običajno izvaja na podlagi štirih različnih perspektiv:
- Perspektiva logika, po katerem je ideja izenačena s predlogom z natančnim pomenom.
- Ontološka perspektiva, po kateri se ideje enačijo s konkretnimi referenti v realnem svetu.
- Transcendentalna perspektiva, po kateri so ideje možnosti gradnje in komunikacijo od znanje.
- Psihološka perspektiva, po kateri je ideja subjektivna miselna tvorba.
Pri govori vsak dan običajno povezujemo ideje misli in pojavov, tako da so odraz ustvarjalnost ali iznajdljivost človeka in presojamo in ločimo med dobrimi idejami in slabimi idejami, saj so uporabne za rešitev neke vrste problema. težave.
Teorija idej
Teorijo oblik ali teorijo idej je ustvaril grški filozof Platon (ok.427-347 pr.n.št.), ki je bil eden prvih učenjakov sveta idej. V tej teoriji predlaga ločen obstoj dveh svetov:
- Čutni svet, resničnih in konkretnih predmetov, oprijemljivih in ki jih je mogoče zaznati s čutili.
- Razumljivi svet abstraktnih in mentalnih objektov, kjer najdemo ideje.
Za Platona je bil prvi od teh svetov večno spremenljiv in minljiv, drugi pa trajen, večen in edinstven. Ali kar je isto, da so bile ideje večne, popolne in edinstvene in so obstajale neodvisno od naše misli, v lastni hierarhiji, na čelu katere je bila ideja dobrega.
Od tam je sledilo, da čutni svet, konkretni svet, ni nič drugega kot kopija, prevod, manifestacija tistega večnega in popolnega sveta idej, ki ga je neki demijurg ali ustvarjalec uporabil kot vzorec za organizacijo materije. Pravzaprav je Platon samo ustvarjanje predmeta (na primer stola) razumel kot nepopolno kopijo svoje ideje (ideje stola).
Ta teorija idej je Platonu omogočila, da si je zamislil svojo slavno alegorijo o jami, po kateri je Ljudje zaznavamo lahko le kopije ali predstavitve resničnega sveta, ki obstaja izven našega dosega.
Za to je uporabil metafora moških, ki so bili rojeni in odraščali v jami, priklenjeni s hrbtom k svetlobi tako, da se niso mogli obrniti ali premakniti, in so zato gledali v sence predmetov, ki so šli za njimi, kot da so pravi predmeti.
Po drugi strani pa je to teorijo idej kritiziral in oporekal Platonov najbolj briljanten učenec, slavni Aristotel (385-322 pr.n.št.), ki je zavrnil idejo, da bi svet lahko razdelil na dele.
Za kaj so ideje?
Verjetno ni nič tako uporabnega kot ideja, vsaj v primeru človeštva. Sposobnost oblikovanja, razprave in nasprotovanja idej je del narave naše vrste in v njej je večina našega biološkega uspeha.
Za razliko od drugih vrst, ki se z biološko evolucijo počasi prilagajajo okolju, je človek lahko iz okolja (idej) izluščil pojme in iz teh prvih predstav izluščil pojme ter si tako nabral niz oblik in odnosov, ki jih danes razumemo kot poznavanje. ali znanje.
Znanje, ki ga oblikujejo ideje, nam je omogočilo, da spremenimo okolje in ga naredimo ugodnejšega za nas v krajšem času kot tisto, ki v okolje pripelje druge vrste.
Tako lahko dobra ideja revolucionira področje znanja, lahko zagotovi odgovor na dilemo skupnosti, lahko vzpostavi nove mehanizme za soočanje z življenjskimi težavami ali pa navdihne druge, da imajo boljše in bolj zapletene ideje. V ozadju vsega, kar počnemo ljudje, se do neke mere skriva ideja.
Glavne in sekundarne ideje
Ker je komunikacija idej za ljudi izjemno pomembna, smo izumili številne sisteme, ki nam to omogočajo, znane kot idiomi. Pisanje je le eden izmed njih, danes pa ga razumemo besedilo kot največje sredstvo za ideje.
Tako v katerem koli besedilu običajno ločimo dve vrsti idej: glavno in sekundarno.
- Glavne ideje so tiste, ki tvorijo jedro povedanega v besedilu, torej izražajo njegove najosnovnejše, temeljne in bistvene informacije, zato zasedajo višje hierarhično mesto v strukturi besedila.
- Sekundarne ideje pa so tiste, ki služijo kot podpora, podpora ali spremljevalec glavnim idejam in zato izhajajo iz njih. V besedilu so hierarhično nižje in so pogosto zgolj z namenom razširitve, ponazoritve ali prikaza glavnih idej.