Pojasnimo, kaj je bistvo filozofije in različne načine njenega razumevanja. Tudi njen odnos do obstoja.
Izraz bistvo je osrednji pojem v tradiciji filozofske misli.Kaj je bistvo?
Izraz bistvo je eden tistih osrednjih in pomembnih pojmov v tradiciji filozofske misli, ki bi ga lahko na preprost način opredelili kot tisto, kar je stvar naravno in nespremenljivo, to je, da se nanašati na bistvo nečesa pomeni govoriti. njegove prave narave, narave, tistega, kar je pod vsem.
Ta način razumevanja bistva izvira iz grško-rimske antike. Grški Aristotel (384-322 pr.n.št.), v svojem delu Metafizika Poskušal sem opredeliti, kako se je takrat imenovalo ousia in to bi lahko prevedli kot "bistvo" ali kot "snov”, “biti”, “narave”, “realnost”, “obstoj”, “življenje"In drugi pomeni. Ta izraz je bilo tako težko prevesti, da so ga Rimljani pozneje krstili kot essentia (iz glagola esse, "biti").
Vendar se je filozofska razprava o bistvu šele začela. Obstajata dva tradicionalna načina razumevanja tega koncepta:
- Prva substanca, torej tisto, kar je ali kar obstaja, kar je subjekt stavka sam po sebi. Povzroča bistvo v ontološkem smislu, torej glede na to, da so stvari realnosti to, kar so same po sebi, preden pridemo v stik z njimi.
- Druga substanca, torej tisto, kar ima entiteto, kar predikat pripisuje subjektu v okviru stavka. Povzroča bistvo v logičnem smislu, saj so stvari tisto, kar lahko o njih v osnovi rečemo.
To razliko je morda težko razumeti, vendar je osrednjega pomena za razpravo o bistvu, ki se bo odvijala v zahodni filozofiji.
Razprava med tema dvema položajema, tistim, ki razume bistvo kot nekaj lastnega predmeta, in tistim, ki ga razume kot nekaj drugega kot (in naknadno) za objekt, se je nadaljevala v delih pomembnih mislecev, kot so Okham, Hume oz. Nietzsche. Razprava se je okrepila, ko se je srednjeveško krščansko izročilo, ki je v središču vprašanja o bistvu vsega našlo Boga, začelo rušiti v renesanse.
Brez namena, da se poglobimo v filozofsko razpravo, se strinjamo, da nam beseda bistvo danes služi za širše označevanje stvari, ne glede na to, kako razumemo ta pomen. Priljubljena uporaba izraza je v bistvu sinonim narave, realnosti oz resnica. Bistvo nečesa ali nekoga je globina njihovega načina bivanja.
Podobno, ko rečemo, da je nekaj bistveno, rečemo, da je povezano z bistvom druge stvari ali kar je enako, da je del jedra, srca stvari. Tako je "bistveno vprašanje" osrednje, temeljno, jedrsko vprašanje, ki je v središču teme.
Bistvo proti obstoju
Eden od mnogih filozofskih pristopov k vprašanju bistva je vprašanje, kaj je najprej: bistvo stvari ali njihov obstoj. Dva pojma, ki sta bila sprva razumljena kot sinonima, dokler ju v trinajstem stoletju katoliški brat in filozof Tomaž Akvinski (1225-1274) ni opredelil kot dva zelo različna pogleda:
- Bistvo, kot smo že povedali, je, kaj stvari so, kaj jih naredi za razumljivo in določljivo entiteto s človeškim umom, in da če se spremeni, bi to pomenilo, da nimamo opravka s stvarjo, ki smo jo mislili, ampak z drugo.
- Eksistenca pa je v samem dejstvu, da stvar je, torej njena pripadnost svetu realnosti. Na primer, lahko razumemo bistvo zmaja, ne moremo pa preveriti njegovega obstoja, saj so namišljeni. Se pravi, bistvo zmaja obstaja, sam zmaj pa ne.
To razlikovanje je mogoče razumeti tudi kot nov način ponovnega prevzemanja dveh prejšnjih konceptov bistva (prva snov in druga snov). Velik del filozofske razprave na Zahodu se je osredotočil na opredelitev, kaj od obojega je pomembnejše ali je na prvem mestu: bistvo stvari ali njihov obstoj.
Realistično mišljenje je na primer dalo ves pomen obstoju (z drugimi besedami, biti) in ne bistvu (torej idejam). z njihove strani, idealisti Trdili so, da takega razlikovanja ni, saj je kamen v domišljiji ali v resnici definiran na popolnoma enak način, čeprav je eden obstajal, drugi pa ne.
Kasneje misleci eksistencialisti Prevzeli so idejo, da je obstoj temeljni vidik človeško bitje, in ne bistvo, tako da so subjektivne izkušnje pomembnejše od znanje objektivno.
Izbira med bistvom in obstojem je moč zaslediti v filozofskem substratu večine idej, na katerih temelji sodobnost. Še vedno je predmet razprave mislecev in filozofov, ki si prizadevajo v luči sodobnosti ustvariti nove kategorije, ki nam omogočajo, da o tem razmišljamo na koristen in nov način.