- Kaj je biheviorističnost?
- Watsonov bihevioristični odnos
- Skinnerjevi bihevioristi
- Behaviorizem v izobraževanju
Pojasnimo, kaj je biheviorizem, biheviorističnost Watsona in Skinnerja. Tudi, kako obnašanje deluje v izobraževanju.
Kaj je biheviorističnost?
Razume se z biheviorizmom ali biheviorizmom (iz angleščinevedenjeozr, "Vodenje") v tok psihologije ki določa njegovo zanimanje za vedenje živa bitja, ki ga razume kot niz razmerij med določenimi dražljaji in odzivi.
V svojem najbolj klasičnem pristopu opusti vse obresti v intrapsihičnem (kot so čustva, refleksije, domišljija) in se osredotoča izključno na obnašanje opazno, torej vrednoti kaj objektivno nad subjektivnim.
Behaviorizem je bil zelo prevladujoča psihološka šola od svojega pojava v 20. stoletju, zlasti v obdobju med. vojne, in velja za odgovor na introspektivno psihologijo, ki prevladuje v dobi strukturalizma in introspekcije kot metoda študij. Njena največja razstavljalca sta bila Američana John B. Watson (1878-1958) in B. F. Skinner (1904-1990), vsak na svoj način.
V praksi obstajajo številni vidiki biheviorizma, ki se razlikujejo od tistega, ki ga je sprva predlagal Watson, kot je šola Skinnerja, Tolmana in Hulla ali medvedenjska psihologija (interbehaviorizem) JR Kantorja, teleološki biheviorizem Rachlina, empirični biheviorizem Bijou in drugi avtorji, kot so Staddon, Timberlake ali Hayes.
Na splošno pa se biheviorizem nagiba k temu, da zazna vedenje živa bitja kot posledica kondicioniranja, ki ga skozi njihov trening dajejo zunanji dražljaji (kot so kazni in nagrade), ne pa posledica notranjih mehanizmov (kot so nagoni oz. misli). Zaradi tega biheviorizma nadvse ceni okolje, saj učenja ni mogoče ločiti od konteksta, v katerem je potekalo.
Če predpostavimo to perspektivo, duševne patologije v resnici niso takšne, razen če obstaja biološka ali fizična osnova, torej bolezen. Od ostalih jih je treba upoštevati v okviru učnega konteksta, zato ne odobravajo zdravljenja s psihotropnimi zdravili.
Watsonov bihevioristični odnos
J.Watson je bil tisti, ki je inavguriral biheviorizem kot psihološki tok in se uveljavil v objektivnih položajih okoli uma. Ni zanikal obstoja intrapsihičnih pojavov, je pa zanikal, da bi jih bilo mogoče preučevati, saj jih ni mogoče opazovati; kaj je po drugi strani mogoče narediti z vedenjem.
V tem smislu je bil Watson dedič študij Ivana Pavlova o klasični kondicioniranju. Po mnenju Watsona, opazovanje in sprememba vedenja je bila vrata v notranjost človeškega uma in ne obratno; poleg tega se je psihologija lahko prebila le s prizadevanjem za objektiven značaj v svojih pristopih naravne znanosti, nekako sprejme korake Znanstvena metoda.
Skinnerjevi bihevioristi
Burrhus F. Skinner je stopil še korak dlje in sprejel radikalno smer. Zahvaljujoč njegovim prispevkom se psihologija danes šteje za povezano s področjem znanosti in razvila se je kognitivno-vedenjska terapija, na kateri je njegov študij zelo vpliven.
Skinnerjev bihevioristični pristop je temeljil na Watsonovih študijah in Pavlovovem preprostem pogojevanju, vendar je zavrgel idejo, da so za naše vedenje odgovorni le zunanji dražljaji. Za Skinnerja je bil to produkt naučene serije prilagodljivih izkušenj, tako prijetnih kot neprijetnih, uporabnih in neuporabnih, ki oblikujejo učenje.
Ta dodatek je pomenil odstranitev fokusa iz študija dinamika dražljaje in jih fiksira na način, kako so vgrajeni v psiho, torej v proces prilagajanja, ki ga je poimenovaloperantno kondicioniranje. V tej novi shemi, zaznavanje To, kar počnemo, in posledice tega, kar smo storili, je temelj vedenja.
Behaviorizem v izobraževanju
Behaviorizem je bil enako pomemben kot psihološka šola, da je tudi močno vplival na način, kako razumemo učenje. Zato obstajajo teorije vedenjskega učenja in šolski pristopi, ki iščejo najboljše iz tega, kar te teorije predlagajo.
V bistvu bihevioristični pristop k šolanju temelji na uporabi ojačitev (pozitivnih in negativnih) za spodbujanje želenega vedenja pri otrocih in mladostnikih ter odvračanje ali izkoreninjenje neželenega. V teh modelih je motivacija do študija je zunaj študenta in razvoja njihovega spomin, zato drugo tehnike in teorije, ki so bolj naklonjene a izobraževanje sodelovanje in manj kaznovanje.