Pojasnimo, kaj je satira, njen izvor, značilnosti in primere velikih satiričnih avtorjev. Tudi, kaj je politična satira.
Kaj je satira?
Satira je a literarna zvrst in hkrati ekspresivni vir, s katerim avtor s humornimi postopki, torej posmehom, izraža ogorčenje ali nasprotovanje nečemu, ironija ali karikiranje. Satira ne teži k humorju samemu sebi ali čisti zabavi, temveč k izražanju avtorjevega neodobravanja, bodisi prikritega bodisi odkritega, na splošno v moralizirajoče ali kritične namene.
Začetki satire segajo v grška antika, predvsem na poezija Iambica iz Semónida iz Amorgosa (7.-6. stoletja pr.n.št.) in Arhiloha s Parosa (712-664 pr.n.št.), ter dela dramatikov, kot je Aristofan (444-385 pr.n.št.), katerih zapuščina je bila podedovana od rimskih humoristov, kot je Gaj Lucilio ( 148-102 pr.n.št.) in Luciano de Samósata (125-181).
Pravzaprav je bil v starem Rimu tako razširjen, da ga je Marcus Fabius Quintilian (ok. 35-c.95) krstil za "popolnoma rimski rod" ("saturates quidem tota nostra est”).
Takrat je lahko satira imela različne oblike, kot npr dialogov, pesmi, epigrami itd., oboje v verz kot v prozaali izmenično oba registra. Vendar ne bi bilo izključno za literatura: ilustracija, kino in celo glasba ga zelo pogosto uporabljajo.
Značilnosti satire
Na splošno je za satiro značilno naslednje:
- Je oblika reprezentacije resničnih referenc, idej, ljudi ali celo drugih umetniških ali filozofskih del.
- Ima posmehljiv, posmehljiv ali kritičen namen, ki se izraža s parodijo, primerjava različnih referenc, pretiravanja in/ali dvojnih pomenov.
- Izraža se v neizmerni raznolikosti tem, tonov in metod, na splošno pa imajo vedno kritičen ali moralizatorski namen, torej pedagoški ali obsojajoč.
Primeri satiričnih avtorjev
Skozi celotno zgodovino Avtorjev satiričnega dela je bilo na stotine, še posebej, ker jim je ta žanr omogočal, da so se posmehovali in dobesedno poravnali sovraštvo. Bili pa so veliki rimski satirični avtorji, ki običajno veljajo za formalne ustvarjalce žanra, kot so:
- Gaj Lucilij (147-102 pr.n.št.), čigar delo se je s časom izgubilo, a ga drugi rimski satirični pesniki pogosto omenjajo.
- Marco Terencio Varrón (116-27 pr.n.št.), avtor menipovskih satir, v katerih so se mešali verzi in proza.
- Quinto Horacio Flaco (65-8 pr.n.št.), katerega satirično delo je bilo sestavljeno predvsem iz pridig in dialogov, v katerih so bili stavki in kritike uvedeni na manj hud način.
- Lucij Anneo Seneka (4 pr.n.št. - 65. Kr.) je poklical Seneka Mlajšega, da bi ga razlikoval od očeta, katerega prozno delo je polno filozofije moralne in satirične reference.
Drugi veliki in priznani kultisti satire so bili iz Srednja leta odslej Španci, ne le v svojih besedilih in poeziji, temveč predvsem v svojih igra od Zlata doba in njegov prvi romani moderno. Nekatera pomembna imena v tej tradiciji so bila:
- Juan Ruiz, Arcipreste de Hita (ok. 1283-1350), čigar delo velja za enega najpomembnejših Srednjeveška književnost Španec je bil prvi, ki je pravilno uporabil satiro za kritiziranje vpliva denar to je že začelo vznemirjati fevdalna družba tistega časa.
- Alfonso Martínez de Toledo, nadduhovnik Talavera (1398-c.1468), predrenesančni avtor, katerega največje delo je satira posvetne ljubezni in poželenje, Corbacho, iz leta 1438.
- Miguel de Cervantes (1547-1616), največji avtor španske tradicije, slovi prav po satiri viteških romanov: Iznajdljivi gospod Don Quijote iz La Manche iz 1605. Ni pa bilo to njegovo edino satirično besedilo: tudi on je znan Kolokvij psov iz leta 1613 in Potovanje na Parnas od 1614.
- Lope de Vega (1562-1635), eden od velikih predstavnikov dramaturgija Španščina zlate dobe je bila razkošna v satiri proti Luisu de Góngori, njegovemu tekmecu, pa tudi proti tradiciji Culteranisma.
- Ramón de Valle-Inclán (1866-1936), pesnik modernistično in ustanovitelj romanesknega sloga, imenovanega "absurd", za katerega je značilno groteskno deformiranje realnost in poudarjajo njegove komične in vulgarne poteze ter napadajo vse, kar je veljalo za posvečeno ali pravilno.
Politična satira
Eden izmed najljubših prizorov pojava satire je prizor politika. Deloma je to zato, ker norčevanje iz močnih omogoča ljudem, da izrazijo svoja nestrinjanja in svoje nezadovoljstvo usmerjajo na miren in demokratičen način, pa tudi zato, ker je to izvedba arogancije, simbolnega nasilja nad ljudmi, ki so običajno nedotakljivi.
Politična satira se tako spusti z močnih na raven navadnih ljudi in na trenutke podžiga že prižgan ogenj subverzije in revolucija, ki odmeva čustvo množic. Vsa politična satira je podrejena ideologiji ali željam karikaturista ali pisatelja, tako da ni »nepristranske« ali »apolitične« ali »nevtralne« satire. Hkrati je mogoče politično satiro pisati, risati, snemati itd.
Dober primer tega je film Veliki diktator Charlesa Chaplina (1889-1977), izdan leta 1940, v katerem se komik norčuje iz Adolfa Hitlerja in fašizem evropski.