Pojasnimo, kaj je duhovščina in v čem se posvetna duhovščina razlikuje od običajne duhovščine. Prav tako so bili visoka in nizka duhovščina v srednjem veku.
Kaj je duhovščina?
O duhovščini (množina od »duhovnik«) govorimo, če se nanašamo na nabor verskih služabnikov neke države, še posebej, če jih želimo označiti kot kasto oz. socialni razred, kar so pravzaprav bili v času starega režima. Duhovnik sestavljajo duhovniki, škofje, prezbiterji in diakoni, torej kakršni koli verski služabniki, cerkveni oz. vera.
Duhovščino lahko dobro opredelimo kot skupek »uradnih« članov cerkve: njenih voditeljev, če ne štejemo njenih zvestih in neposvečenih duhovnikov. Za razliko od teologi, ki se ukvarjajo z verskim predmetom, so duhovniki predani upravi in praksi čaščenje. Čeprav imajo slednji tudi obsežno znanje glede njegove veroizpovedi naslova duhovnik in teolog nista enakovredna.
Pravzaprav besedi duhovščina in duhovščina prihajata iz latinščine clerus Y klerikus, z bolj ali manj enakim pomenom kot danes. Če se vrnemo malo dlje v čas, jih najdemo v grškem jeziku (klíros), s pomenom »dediščina« ali »dota«, torej zemljišč, ki so bila prejeta od predhodnika. S tem pomenom je prišel v latinščino in se nanašal na dežele, ki so bile prepuščene nastajajoči cerkvi kristjan in tistim, ki so živeli od omenjenega premoženja.
Pripadniki duhovščine so že od antičnih časov »posvečeni«, torej pripadajo redu znotraj cerkvene strukture (ali, če tega ni, škofiji) in so organizirani po določenih načelih oblasti in hierarhije, piramidno , podobno kot pri vojski. Tako kot slednje tudi v mnogih državah duhovništvo v celoti ali delno financira Stanje, in je predmet zakoni posebna (cerkvena jurisdikcija).
Po drugi strani pa lahko duhovniki poleg izvajanja obredov in zakramentov svoje vere ustvarjajo življenje v drugih institucije nereligiozne, kot so oborožene sile (v primeru kaplanov), bolnišnice ali izobraževalne in dobrodelne ustanove. Nekateri lahko celo sodelujejo pri politika, nekaj, kar na Zahodu ni vedno dobro vidno.
Končno in kot bomo kmalu videli, je duhovščina razvrščena v dve skupini: posvetno in redno.
Posvetna duhovščina
Posvetna duhovščina ali škofijska duhovščina je tista, ki je del škofije (oz. ki je »v svojem stoletju«, kot je bilo rečeno v latinščini: saekulum, saecularis), se pravi, da ne živi v samostanskem redu in ne skrbi za njegova pravila in zaobljube, temveč se nahajajo v svetu, med ljudmi, ki usmerjajo duhovno življenje ljudi. Duhovniki, prezbiterji, škofje in diakoni, ki jih lahko vidimo v cerkvah, so ravno posvetna duhovščina.
Njihovo delo med drugim vključuje izvajanje verskih obredov, zagotavljanje duhovne podpore prebivalstvu in upravljanje svetih templjev, glede na vero (ali versko sekto) pa zanje morda ne veljajo posebne omejitve, kot je zaobljuba čednosti. To ne velja za katoliško cerkev, v kateri mora biti celibat tako redna kot posvetna duhovščina.
Redni duhovniki
Redni duhovnik je tisti, ki je posvečen, torej tisti, ki je sodeloval v določenem verskem redu in ga zato vodijo zaobljube in pravila, ki jih ta nalaga.
Njihovo življenje je podrejeno mandatom te uredbe, torej slovesnim zaobljubam, ki so jih dali, in zato ponavadi živijo v samostanih ali skupnostih, ki so daleč od splošnega prebivalstva. Zadolženi so za manj skupnostnih nalog kot posvetna duhovščina, v zameno pa opravljajo vloge oznanjevanja, skrbi za bolne, izobraževanje mladosti in na splošno skrbi za »rešenje duš«.
Visoka in nizka duhovščina
Izraza "visoka duhovščina" (ali "višja duhovščina") in "nižja duhovščina" (ali "nižja duhovščina") imata vrednost le v zgodovini Cerkve, saj utelešata glavno družbeno delitev, ki je obstajala tako v redni kot v duhovščine.v posvetnem, med Srednja leta.
To je bila razlika v socialno-ekonomskem statusu med:
- Visoka duhovščina, sestavljena iz cerkvenih oblasti in višjih položajev, je bila rezervirana za člane, ki so prihajali iz patricijskih družin in kraljevega rodu.
- Nižja duhovščina, sestavljena iz duhovnikov, menihov in bratov, je izhajala iz kmetov in mestnih obrtnikov.
Čeprav sta oba uživala kreposti pripadnosti duhovščini, ki je bila skupaj z aristokracijo del favoriziranih družbenih slojev, je bila razdalja med življenjskim standardom enega in drugega ogromna.
Ta delitev je izgubila pomen po liberalni revoluciji, ko je Cerkev prenehala biti pomemben politični in gospodarski akter na Zahodu, saj je bila ločitev države in Cerkve uspešno izvedena.