• Kaj so zakramenti katoliške cerkve?
• Razvrstitev zakramentov
• Krst
• Potrditev
• evharistijo
• Spoved, pokora in sprava
• skrajno maziljenje
• Poroka
• Sveti ali duhovniški red

Razložimo, kaj so zakramenti katoliške Cerkve in kako so razvrščeni. Poleg tega izvor in pomen vsakega.

Način opravljanja zakramentov se je skozi stoletja spreminjal.

Kaj so zakramenti katoliške cerkve?

Na splošno je zakrament zaobljuba ali prisega, s katero se izkaže pripadnost a čaščenje, do enega ustanova ali enemu skupnosti. Ta beseda prihaja iz latinščine zakrament, sestavljen iz glasov križnica (»sveto«) in –mentum (predpona, ki pomeni "instrument" ali "metoda"), in to je bilo ime, ki so ga v starem Rimu dali prisegi zvestoba in poslušnost Rimljanov rimski državi in božanstva ki ga je varoval in varoval.

Izraz "zakrament" je bil uporabljen v verskem smislu, ko so stoletja pozneje v latinščino prevedli pisma krščanskih apostolov, v katerih so omenjali svoje obredi verski z grškim izrazom mysterion (prevedeno kot "skrivnost"). Od takrat naprej, rituali Kristjani so dobili tudi bolj bojevit pomen, to je prisego krščanske vere, in s tem istim pomenom jih danes imenujemo zakramenti.

Na ta način so zakramenti katoliške Cerkve skupek obredov potrjevanja in potrjevanja krščanske vere med njenimi verniki. Z njimi verniki izražajo svojo izrecno in javno željo po pripadnosti skupnosti vernikov in urejanju svojega življenja po tem, kar je uveljavljeno v katoliški veroizpovedi, to je po katoliški razlagi naukov starodavnih prerok Jezus iz Nazareta.

Ti zakramenti se izvajajo uradno, ob sodelovanju drugih vernikov in duhovnika, čeprav jih je nekaj mogoče podeliti tudi v odsotnosti uradnega predstavnika Cerkve.

Način opravljanja zakramentov ureja cerkvena oblast in se je zato skozi stoletja spreminjal. Na različnih koncilih in cerkvenih skupščinah so o pravilih, ki jih urejajo, razpravljali, razpravljali in se dogovorili, tista, ki so trenutno v veljavi, pa izvirajo iz drugega vatikanskega koncila, ki ga je leta 1959 sklical papež Janez XXIII., da bi razpravljali o vlogi sv. Katoliška cerkev v sodobnem svetu.

Razvrstitev zakramentov

Zakramentov katoliške Cerkve je sedem, razvrščenih v tri glavne kategorije glede na funkcijo, ki jo opravljajo v skupnosti vernikov:

• zakramenti uvajanja So tisti, ki sprejmejo nove člane v katoliško skupnost ali potrjujejo obstoječe člane v njihovi krščanski zavezanosti v različnih življenjskih obdobjih. Ti obredi so trije: krst, birma in evharistija.
• zdravilne zakramente. So tisti, ki spominjajo na zdravilne moči Jezusa iz Nazareta s spravo vznemirjenega ali trpinčenega duha z vero v Boga. Pravzaprav si ne prizadevajo za zdravljenje telesa ali odstranjevanje bolezni, temveč za "zdravljenje" duha vernikov z vero. Ta obreda sta dva: spoved, pokora ali sprava in bolniško maziljenje ali skrajno maziljenje.
• Zakramenti pri obhajilu. So tisti, katerih namen je utrditi skupnostne vezi župljanov in formalno vzpostaviti pred Bogom in skupnostjo vernikov določene vrste vezi med navzočimi. Ta obreda sta dva: sveti red in poroka.

Krst

Krst posnema obred Janeza Krstnika, ki je Jezusa potopil v reko Jordan.

Krst je začetni obred katoliške vere, ki vključuje krščene v skupnost vernikov. Sprva je bil sestavljen iz potopitve bodočega kristjana v vode reke, ki je posnemal podoben obred, ki ga je v reki Jordan izvedel Janez Krstnik, ki je potopil samega Jezusa iz Nazareta. To je trenutno v katoliških cerkvah predstavljeno z razlitjem malo vode na glavo krščene osebe, običajno ko so otroci.

Simbolika krsta je namigovala na ponovno rojstvo krščene osebe v krščanski veri: nevernik se je potopil in poginil, kristjan pa je nato izstopil iz vode, očiščen svojih grehov. grehi nad (vključno z izvirnim grehom) in pripravljeni, da se pridružijo vrstam kongregacije, čakajoč na odrešitev in večno življenje. Pravzaprav so lahko tisti, ki so bili krščeni v starih časih, prevzeli novo ime, krščansko ime, ki je odražalo to spremembo.

Krst je po krščanski veri večen in ga ni mogoče razveljaviti, tudi če krščeni kristjan kasneje prevzame drugo vero. Tako otroke kot odrasle je mogoče krstiti kadar koli in kadar koli, vendar je v katoliški kongregaciji običajno, da otroke krstijo kmalu po rojstvu, kot obred, da jim "dajo" svoje ime.

Potrditev

Krizma ali potrditev krsta je naslednji obred v življenju praktičnega katoličana, katerega namen je ponovno potrditi sprejemanje krščanske vere kot vzor verskega vodenja. S tem obredom je kristjan popolnoma vključen v kongregacijo, izvaja obnovitev krstnih obljub, ki se opravi le enkrat v življenju.

Potrditev je sestavljena iz polaganja rok s strani duhovnika in kasnejšega maziljenja s svetim oljem, ki se opravi v cerkvi pred skupnostjo vernikov, običajno v starosti blizu adolescenca. Potrjene spremlja boter iz iste skupnosti, ki ima vlogo opore v veri in življenju. Zato mora bogoslužitelj med dejanjem birme položiti desno roko na rame birmovanca.

Ta zakrament se podeljuje po verski pripravi ali izobraževanju, ki ga zagotavlja krajevna katoliška škofija ali župnija, v kateri se birmljenec poučuje o različnih osnovnih vidikih katoliške vere.

evharistijo

Jezus je svojim apostolom dal kruh zadnje večerje in razglasil, da je to »telo njegovega telesa«.

The evharistijo To je spomin na zadnjo večerjo Jezusa Kristusa, njegovo kasnejše trpljenje in vstajenje, ki predstavlja osrednjo epizodo v krščanski verski pripovedi. Velja za vrhunec obreda vstopa novih vernikov in obred ponovne potrditve starih vernikov, saj v njem poteka obhajilo, to je izročitev svete hostije vernikom, in to lahko opravi kolikor časi v življenju po želji.

Sam obred vključuje skodelico vina, iz katere duhovnik pije in razglasi, da je "Kristusova kri", prelita za odpuščanje grehov človeštva, nato pa prisotnim vernikom izroči sveti oblat, kot je in kot Jezus iz Nazareta svojim apostolom dal kruh zadnje večerje in razglasil, da je to »telo njegovega telesa«. Ko bo obhajilo končano, bodo verniki simbolično zaužili del Kristusovega telesa in bo zato Mesija del njihovega obstoja.

Obred evharistije običajno poteka kot del maše, za njen prejem pa se od vernikov zahteva, da so v "milostnem stanju", to je, da so opravili spoved in prejeli božje odpuščanje svojih grehov.

Spoved, pokora in sprava

Grehi, ki jih stori spovednik, ostanejo strogo zasebni.

Spoved grehov, dodelitev pokore in sprava s katoliško vero je zdravilni obred, ki ga verniki bolj ali manj redno izvajajo vse življenje. Gre za obred, ki vključuje tri dele, ki se odvijajo zaporedno, vendar združeno in katerega namen je »ozdraviti« dušo vernika in ga vrniti v »stanje milosti«, ki je potrebno za npr. izvajanje obhajilnih obredov. .

Ta zakrament je sestavljen iz priznanja vernikov svojih grehov, ki se zgodi v zasebnosti spovednice: sobi, v kateri je duhovnik skrit pred očmi javnosti, medtem ko verniki klečijo na zunanji strani in se pogovarjajo skozi okno. Na ta način ostanejo grehi, ki jih stori spovednik, strogo zasebni in varovani s spovedno skrivnostjo: nobena oblast ne more prisiliti duhovnika, da razkrije izrečeno.

V odgovor na spoved duhovnik nato ponudi besede tolažbe, vodstva in usmeritve ter dodeli pokoro, ki ustreza velikosti greha, v obliki številnih posebnih molitev (običajno dejanje kesanja). Na koncu je spokornik blagoslovljen in njegovi grehi odpuščeni, kar se razlaga kot njegova vrnitev k božji čredi in njegova sprava z nauki Jezusa Kristusa.

skrajno maziljenje

Bolniško maziljenje ali skrajno maziljenje je obred, ki ga izvaja katoliški duhovnik ob postelji bolnega ali umirajočega vernika, kot način spodbujanja ozdravitve z vero, molitvijo k Bogu za njegovo ozdravitev ali tudi za sprejem v raj. in zveličanje njegove duše. Prvotno je bil to pripravljalni obred za smrt, ki se daje samo tistim v agoniji, danes pa se lahko ponudi vsakemu bolnemu katoliku, ki se želi duhovno potolažiti.

Sam obred je sestavljen iz skupne molitve duhovnika in bolnika, maziljenja župljana s svetim oljem in včasih celo spovedi in obhajila.

Poroka

V katoliškem zakonu sta zakonca sama tista, ki recitirata zaobljube.

Tako kot v drugih krščanskih cerkvah je katoliška poroka zelo pomemben obred, ki se obhaja, da se pred skupnostjo vernikov posveti in uradno uveljavi ljubeča zveza para župljanov. Ta zveza lahko nastane le med moškim in žensko (torej heteroseksualnim parom), ki še nikoli nista bila poročena in želita ustanoviti novo krščansko družino.

Zakonca, ki se poročita, sta tako pred božjimi očmi za vedno in neločljivo združena v zdravju in bolezni, bogastvu ali revščini in ju lahko loči le smrt, saj Cerkev ne priznava možnosti ločitev.

Posebnost katoliškega zakona je, da sta zakonca sama tista, ki izrečeta zaobljube v navzočnosti duhovnika in njunih prič in spremljevalcev, tako da sta onadva tista, ki svojemu odnosu podelita svetost.

Zaobljube izpovedujejo zvestoba Y odgovornost medsebojno in pred predajo poročnih prstanov in sklenitvijo zveze s poljubom. Vse to običajno poteka znotraj katoliške cerkve, lahko pa tudi drugje, vendar vedno ob prisotnosti duhovnika.

Sveti ali duhovniški red

Zakrament svetega reda je obred posvetitve v božjo službo njenih služabnikov, to je duhovnikov in župnikov katoliške Cerkve, ki javno zaobljubijo celibat in popolno predanost ter v zameno prejmejo oblast opravljati cerkvene funkcije in izvajati formalne katoliške obrede.

Ta obred je izključno za tiste, ki prejmejo klic vere in prestanejo izbirne procese cerkvenih oblasti, kar pomeni dolgotrajen proces verske vzgoje in teološki.