Pojasnimo, kaj je izgnanstvo, vrste, ki obstajajo in njihove različne vzroke. Tudi politično izgnanstvo in izgnanstvo v Svetem pismu.
Kaj je izgnanstvo?
Izgnanstvo, izgnanstvo ali izselitev je prostovoljna ali prisilna ločitev a oseba zemljišča, ki ji pripada, običajno proizvedenega iz političnih, gospodarskih razlogov ali razlogov za preživetje. O izgnanstvu lahko govorimo kot o kraju (»tisti, ki živijo v izgnanstvu«) ali celo kot o skupnosti izgnancev a narod. Pogosto se uporablja tudi izraz izgnanstvo kot sinonim begunec.
Izgnanstvo ima dolgoletno tradicijo zgodovino. V antike, na primer najhujše kazni za državljani Grki so bili sestavljeni iz usmrtitve ali izgnanstva. Pravzaprav tradicija pravi, da je bil atenski filozof Sokrat (470-399 pr.n.št.) prisiljen izbirati med obema možnostma in da je, soočen z bolečino izgnanstva, raje smrt zaužitje strupa.
Zelo pogosto so bili izgnanci osramočeni knezi in voditelji, kot je v sorodu z grškim kraljem Teb, Ojdipom; ali princa Rame v Ramayani iz tretjega stoletja pr. C. v hindujski tradiciji; ali rimskega vojaškega in političnega junaka Scipiona Afriškega (236-183 pr.n.št.), ki se je obtožen izdaje in poneverbe odločil za prostovoljno izgnanstvo.
Veliko pozneje v zgodovini je bil sam Napoleon Bonaparte, potem ko je bil strmoglavljen s položaja cesarja, obsojen na izgnanstvo na otok Santa Marta.
Kot bomo videli, je v mnogih od teh primerov izgnanstvo posledica sprememb v strukturi politične moči, ki povzročijo izgon ali usmrtitev predstavnikov prejšnjega režima. To je še posebej pogosto v primerih, ko diktature ali represivni režimi.
Prav to se je zgodilo ob koncu španske državljanske vojne (1936-1939), ko se je na tisoče Špancev, ki jih je preganjal Francov režim, emigriralo v različne države Amerika Y Evrope. To se je zgodilo tudi na Kubi po izvajanju komunizem, zlasti v tako imenovanem "posebnem obdobju" v devetdesetih letih, ko je veliko Kubancev skakalo v morje na splavih v upanju, da bodo odšli v izgnanstvo v ZDA.
Vrste izgnanstva
Izgnanstvo se lahko pojavi na različne načine, iz različnih razlogov in pod različnimi pogoji, tako da lahko ločimo naslednje kategorije:
- Zunanje izgnanstvo. Nanaša se na oblike deportacije ali izgona državljanov iz lastne države, praviloma zaradi političnih razlogov, saj omenjeni izgon spada na vlada premik.
- Notranje izgnanstvo. Nanaša se na izgnanstvo, v katerem se ne spremeni država, temveč kraj v sami državi, na primer zaradi prisilne preselitve. Velja tudi za primere umetniškega utišanja, politične razveljavitve ali popolne cenzure, ki se uporablja za posameznike, ki nasprotujejo prevladujočemu političnemu režimu.
- Prostovoljno izgnanstvo. Gre za samonapovedano izgnanstvo, v katerem se posameznik odloči zapustiti domovino iz različnih razlogov, vedoč, da se ne bo mogel vrniti.
- diaspora. Ta izraz se uporablja za izgnanstvo velike množice ljudi, bodisi prostovoljno (kot so ekonomski migranti) ali prisilno (kot so politično razseljene osebe).
Politično izgnanstvo
Izgnanstvo iz političnih razlogov je morda najpogostejše v zgodovini in se pojavi v tistih primerih, ko pride do radikalne ali nasilne spremembe v lahko, sistem vladanja ali njegova ideologija, še posebej, če to vodi v nedemokratične režime.
Vendar pa vprašanje političnega izgnanstva pogosto pomeni obstoj dveh stališč, saj je veliko izgnancev zahtevanih v svojih domovinah pod kazensko obtožbo.
Tako je mogoče, da je izgnanec politično preganjana oseba, oseba, ki jo nasprotniki v svoji državi pri izvajanju oblasti neupravičeno obtožujejo; Lahko pa, kot je to pri mnogih nekdanjih diktatorjih, ki so v svoji državi zagrešili neoprostljive zločine in se nato zatekli v drugo, da bi pobegnili pred Pravičnost.
Naloga ločevanja enega primera od drugega (in torej podelitev ali ne pravice do azila) vedno ustreza državi gostiteljici in je v veliki meri odvisna od sporazumov, podpisanih z domovino izgnanca.
Izgnanstvo v Svetem pismu
V primeru svetopisemskih poročil se prisilni odhod hebrejskega ljudstva iz Jeruzalema okoli leta 586 pred našim štetjem imenuje izgnanstvo. C., saj je mesto osvojil babilonski kralj Nebukodonozor II.
Babilonci so množično izgnali Jude iz svojih dežel, kar je v Svetem pismu razloženo kot pravična božja kazen za judovsko ljudstvo, ki se je prepustilo malikovalstvu in grehu. Kasneje, ko so Perzijci osvojili Babilon (537 pr.n.št.), je kralj Kir dovolil Judom, da se vrnejo v domovino, s čimer je končal izgnanstvo.
Vendar to ni bilo edino ali prvič, da so bili Judje prisilno izseljeni. Kasneje so jih Rimljani podvrgli tudi diaspori, torej prisilni preselitvi v najbolj oddaljene predele cesarstva, kot kazen za upor med tako imenovano judovsko-rimsko vojno. To drugo izgnanstvo je znano kot Edomsko izgnanstvo.
Izgnanci judovskega ljudstva se štejejo v štiri, ponovno združeni pod imenom diaspora.