Pojasnimo, kaj je katarza in izvor izraza. Tudi, kaj je katarza v grški tragediji, v psihoanalizi in v medicini.
Kaj je katarza?
Na splošno se dejanje osvoboditve, čiščenja ali čiščenja imenuje katarza, bodisi iz Telo, uma ali čustev. Lahko se pojavi spontano ali zaradi delovanja zunanjih sil, odvisno od posebnega pomena, ki mu je dan.
Izraz je bil skovan v grška antika (kátharsis), in se uporablja z različnimi čutili: zdravnik Hipokrat (ok. 460-c. 370 pr.n.št.) ga je uporabil za imenovanje menstrualnega toka, ki je vključeval izločanje malignih humorjev, ki jih je telo moralo zavreči; medtem ko ga je botanik Theophrastus (ok. 371-c. 287 pr. n. št.) uporabil kot sinonim za »obrezovanje«, saj se z dreves odstranijo neprijetne veje.
Vendar pa najbolj znana uporaba izraza izvira iz Poetika Aristotela (384-322 pr.n.št.), delo, ki utemeljuje zahodno literarno kritiko in v katerem se izraz katarza pojavlja v povezavi s pozitivnimi učinki tragedija o grškem državljanstvu, tako da jim omogoči prostor, da očistijo svoje nižje strasti, kar bi imelo neposreden pozitiven vpliv na kakovost njihove duše.
Ta zadnji pomen besede katarza je obstal v zahodni tradiciji in se ponovno pojavil v srednjeveški poimenovati katarje ali albigence, fanatično krščansko sekto, ki se je v Evropi razširila med 11. in 13. stoletjem, zlasti med prebivalci francoskega juga (južna Francija) in starodavne aragonske krone.
Katalogizirano iz heretična Katoliška cerkev je doktrina katarjev predlagala, da je svet teren konflikta med materialnimi in nižjimi satanovimi silami ter duhovnimi in čistimi silami Boga.
Po tej viziji so bile sredi obeh sil človeške duše prisiljene v reinkarnacijo, razen če se jim je uspelo dovolj prečistiti skozi asketizem skrajna, obvezna čednost in vegetarijanstvo. Zanje Jezus ni bil nikoli utelešen, temveč je bil božja prikazen, ki je vodil svoje verne na pravo pot.
Katarza v grški tragediji
Po tem, kar je oblikoval Aristotel v svojem Poetika, katarza je proces očiščevanja oziroma čustvenega, duhovnega in moralnega čiščenja, ki se zgodi, ko so gledalci dela vpleteni v usodo znakov, in vidijo, da so v njih kaznovane lastne nizke strasti.
Se pravi, da se je občinstvo s tem, ko je bilo priča usodi likov, osvobodilo njihovih strasti, v strahu, da bi utrpelo tudi njihove posledice.
Na ta način je grško gledališče izpolnilo pomembno državljansko in vzgojno vlogo, saj je spodbujalo vrednote Grška tradicija, med katero je bila tudi hybris (nekaj podobnega ponosu) kot najresnejše pomanjkljivosti človeka in razlog, zakaj so veliki grški junaki padli iz milosti.
Katarza v psihoanalizi
Za Breuerja in Freuda so psihične bolezni izvirale iz potlačene travme.
Po zaslugi psihologa Josefa Breuerja (1842-1925) in predvsem očeta psihoanalize Sigmunda Freuda (1856-1939) se je izraz katarza v svetu preučevanja uma uveljavil šele v 19. stoletju.
Slednji je predlagal, da je vir številnih čustvenih in psihičnih bolezni v človeško bitje izhajale so iz potlačenih otroških travm, od katerih je bila večina spolne narave. Da bi jih ozdravili, je bilo treba travmo podoživeti, bodisi s hipnozo bodisi s pogovorom s psihoterapevtom (torej s psihoterapijo), omogočiti izhod iz teh »blokiranih« vsebin.
Ta proces je bil znan kot "katarzična metoda" in se je pogosto uporabljal za boj proti tako imenovanim "histeričnim stanjem" tistega časa. Tako se je od leta 1909 za zamenjavo germanskega jezika uporabljal izraz "katarza". odprto, ki ga je prvotno uporabljal Freud in ga je prevesti kot "oddušnik".
Katarza v medicini
Na področju medicine se pojavlja tudi izraz katarza s svojim občutkom očiščevanja ali olajšanja. Razen da se v tem primeru nanaša na spontani izgon organizma snovi škodljivo, torej za čiščenje. Tako lahko nekatere snovi delujejo katarzično na organizem, do te mere, da izločajo potencialno škodljive toksine ali odpadke.