Pojasnimo, kaj je sinestezija kot zaznavno stanje in kakšne vrste obstajajo. Tudi sinestezija kot umetniški vir in primeri.
Kaj je sinestezija?
Sinestezija je nepatološko stanje zaznavanje človeški, ki je sestavljen iz sposobnosti nehotenega in avtomatskega doživljanja dodatnega čuta k določenemu senzoričnemu dražljaju, torej skupnega zaznavanja dveh čutov na isti specifični dražljaj. To je genetsko stanje, katerega izvor še ni popolnoma znan.
Ne gre za prepletanje čutil, temveč za to, da se pri zaznavanju določenega dražljaja (na primer taktilnega občutka) aktivira tudi kakšen drug (npr. barva).
Tako lahko sinestetični ljudje zaznajo božanje skozi dotik in hkrati pogled, ko ga občutite s kožo in tudi vidite barvo, povezano z omenjenim dražljajem, ali celo zaznate zvok specifično skupaj z božanjem, ali a okus določeno v jeziku.
Prvi opis sinestezije v zgodovini se je zgodil leta 1812, zabeležil ga je dr. Georg Tobías Ludwig Sachs (1786-1814), od takrat pa jo najdemo večinoma pri ljudeh z avtizmom ali s posebnimi lastnostmi. Znano je, da se pojavi pri približno eni osebi na vsakih 100, to je približno 1 % svetovnega prebivalstva.
Vrste sinestezije
Glavne oblike sinestezije so tri:
- Leksikalno-okusna sinestezija, ki je sestavljena iz zaznavanja določenih okusov, ko a beseda specifične.
- Grafemsko-barvna sinestezija, ki je sestavljena iz neposredne povezave pisanega znaka (črk, številk) kot določene barve ali tonalnosti le-te.
- Sinestezija glasba-barva, ki je sestavljena iz zaznavanja določene barve ob določenih glasbenih odlomkih, predvsem glede na tembrno ali zvočno frekvenco.
Sinestezija kot umetniški vir
V svetu umetnost, je izraz sinestezija rezerviran za določene vrste slogovnih in izraznih sredstev, kot npr retorične figure, v katerem se skuša na nov način zmešati vtise, ki so tradicionalno povezani z določenim smislom, z drugimi, da bi dobili veliko bolj izviren in izrazit rezultat.
Je neke vrste metafora, prisoten v literatura že od klasičnih časov in izredno prisoten v baročna Španščina in simboliko francoščine, pa tudi v modernizem latinskoameriški.
Izrazi, kot so "zvočna slonovina" ali "modri bonboni", so primeri sinestezije prve stopnje: vtis dveh različnih telesnih občutkov na neposreden način; medtem ko drugi, kot sta "kisla melanholija" ali "grenko čakanje", predstavljajo primer sinestezije druge stopnje, ki združuje telesni čut in ideja ali predmet, se pravi, ki posredno sestavlja svojo podobo.
Nekateri primeri sinestezije v literaturi so naslednji:
- V verzih Juana Ramóna Jiméneza: »z zeleno obarvano z melodičnim zlatom« ali »v modrem zenitu, roza boža«.
- V verzih Francisca de Queveda: "Mrtve poslušam z očmi."
- V prozi Luisa Cernude: "nato je izbruhnila slastna aroma in deževnica, zbrana v votlini tvoje roke, je imela okus te arome."
- V verzih Joan Manuel Serrat: "Tvoje ime mi ima okus po travi."
- V verzih Rubéna Daría: "Pozdravi nebesno zvočno sonce!" ali "Iz naših žalostnih umov temne ideje."