Zaščitni refleksi so avtonomni mišični gibi, ki jih sprožijo zunanji dejavniki za zaščito določenega dela telesa. Vključene mišice so večinoma skeletne mišice, ki se običajno uporabljajo za zavestno, prostovoljno gibanje. Zaščitni refleksi se sprožijo tako, da zaobidejo zavest v korist bistveno večjih hitrosti reakcije, kot v primeru refleksa zapiranja vek, ki ščiti oko pred poškodbami tujkov ali pred žarečo svetlobo.
Kaj so zaščitni refleksi?
Zaščitni refleksi potekajo neprostovoljno in služijo zaščiti določenih organov ali telesnih regij. Zaščitne reflekse sprožijo senzorična sporočila, ki presegajo določene mejne vrednosti. To so lahko sprožilni dražljaji, kot so pritisk ali napetost, pospešek, svetloba, zvok, temperatura, bolečina ali kemični dražljaji.
Medsebojna povezanost med čutnimi organi, ki poročajo o preseganju mejne vrednosti preko svojih aferentnih senzoričnih vlaken, z izvajanjem eferentnih motoričnih živčnih vlaken poteka prek ene same sinapse ali več sinaps. Skladno s tem gre za monosinaptični ali polisinaptični refleks. Sama medsebojna povezava se imenuje refleksni lok. V najpreprostejšem primeru je monosinaptična povezava, reakcijski čas med sprožitvijo dražljaja in začetkom izvajanja dražljaja le 30 do 40 milisekund.
Načeloma se zaščitni refleksi lahko izvajajo kot notranji ali zunanji refleksi. Zunanji refleks je prisoten, če izvedba refleksa ni namenjena zaščiti mišice ali dela telesa, temveč drugega organa, na primer zrkla med refleksom utripa. Raztezni refleksi, ki služijo za zaščito mišic pred prekomernim raztezanjem, so značilni samorefleksi, saj so senzorji raztezanja, mišična vretena, nameščeni v točno tisti mišici, ki je zaščitena s kontrakcijskim refleksom.
Funkcija in naloga
Glavna naloga zaščitnih refleksov je uporaba določenih mišičnih reakcij za zaščito samih mišic v obliki samorefleksije ali drugih organov v obliki zunanjega refleksa, pred grožnjo poškodb zaradi toplotne, mehanske in kemične ali pred izpadanjem svetlobe.
Korist za človeka je predvsem v kratkem reakcijskem času od sprožitve dražljaja do izvedbe zaščitnega gibanja, ki ga dosežemo z obhodom zavesti. Kratek reakcijski čas je lahko odločilen za uspeh zaščitnega refleksa. Leteče žuželke ali tuje telo lahko na primer poškodujejo oko, kar prepreči refleks hitrega utripa. V tem primeru je za zaščitni učinek odločilni najkrajši možni reakcijski čas od zaznavanja predmeta do zapiranja veke.
Reakcijski loki s kratkim stikom različnih zaščitnih refleksov so se med evolucijo razvili in so gensko fiksni. Zaščitnih refleksov torej s treningom ni mogoče "pridobiti" ali izuriti.
Poleg refleksa utripanja so najbolj znani zaščitni refleksi požiranje, zadušitev, kašljanje in kihanje, kot tudi odtegnitvene reakcije. Reakcije umika lahko sprožijo tudi nociceptorji (senzorji bolečine). Tipična odtegnitvena reakcija je odsevni umik roke iz vroče peči.
Razlog za njihovo naravo je pri večini zaščitnih refleksov zlahka prepoznaven, tako kot pri kihačem refleksu, ki naj bi preprečil, da bi alergene ali druge problematične snovi sprva ostale v nosni votlini ali celo vdihale v pljuča.
Relativno kompleksen zaščitni refleks je bruhajoči refleks, ki ga lahko sproži najrazličnejši vzrok in predvsem ščiti pred hrano, ki je prepoznana kot škodljiva in ki je že v želodcu in ne bi smela povzročiti nadaljnje škode, ko se vrne. Tudi slabost lahko sprožijo težave s prenosom želodčne vsebine v prebavnem traktu ali hormonske težave in nenavadne vestibularne povratne informacije. Cilj refleksa proti kašlju je preprečiti, da bi dihalne poti blokirale bronhialni izloček ali tujke.
V nasprotju s tem so pogojeni ali pogojeni refleksi, ki jih je mogoče pridobiti. Končno vse zapletene gibalne sekvence, ki se nezavedno pojavijo po intenzivnem treningu, temeljijo na pogojenih refleksih. Sem spadajo na primer gibalne sekvence, kot so hoja pokonci, uravnoteženje, umetniška gimnastika ali vožnja z avtomobilom, pa tudi številne druge gibalne sekvence.
Bolezni in bolezni
Motnje v zaščitnih refleksih se lahko zmanjšajo zaradi nevronskih motenj ali povzročijo poškodbe ali akutne bolezni prizadetih mišičnih področij. Nevrološke motnje so lahko prisotne na samih senzorjih ali na aferentnih živčnih vejah senzorjev ali na sinapsah ali ganglijih, kjer poteka prehod na eferentna motorična živčna vlakna.
Tudi motorična vlakna lahko kažejo motnje. To pomeni, da lahko motnja samo v enem okončini refleksnega loka povzroči okvaro ali popolno odpoved ustreznega brezpogojnega zaščitnega refleksa. Na primer, Parkinsonovo bolezen spremlja zmanjšanje določenih zaščitnih refleksov v povezavi s koordinacijo gibanja. Vse ostale živčne bolezni, ki so povezane z omejitvami pri prenosu živčnih impulzov ali nevrotransmiterjev, vplivajo tudi na zaščitne reflekse.
V zgodnjih fazah se refleksi običajno upočasnijo in oslabijo. Ko pride do nezavesti, se motijo zaščitni refleksi, ki lahko, odvisno od globine nezavesti, segajo do popolne odpovedi refleksa. Nasprotno, preverjanje nekaterih zaščitnih refleksov, kot je bliskovni refleks, lahko zagotovi informacije o globini nezavesti.
Neuspeh požiralnega in kašeljnega refleksa ob hkratnem sproščanju mišic nepca in grla je lahko še posebej nevaren, saj obstaja nevarnost, da se sapnik ovira z muskulaturo ali bruha, ki ga kašalni refleks ne more odpraviti in lahko povzroči smrt zaradi zadušitve.
Začasna omejitev zaščitnih refleksov se pojavi z uživanjem alkohola, kar vodi do zmanjšane občutljivosti senzorjev, kot so termo in nociceptorji, in do okvare celotne živčne obdelave impulzov, vključno s koordinacijo gibanja. Z naraščajočo koncentracijo alkohola nad 2,5 na milijon se pojavijo nepopravljivi nevrotoksični simptomi zastrupitve in vse večja izguba vseh refleksov.
