Pojasnimo, kaj so psihopatologija in psihične motnje. Biomedicinska perspektiva in primeri psihopatoloških motenj.
Psihopatologija proučuje duševne bolezni.Kaj je psihopatologija?
Psihopatologija je disciplina ki analizira motivacije in posebnosti duševnih bolezni. To študijo je mogoče izvesti z različnimi pristopi ali modeli, med katerimi lahko omenimo biomedicinski, psihodinamični, socialno-biološki in vedenjski.
Beseda psihopatologija se lahko nanaša na:
- To območje zdravje ki opisuje in sistematizira spremembe, ki se pojavljajo v vedenju Ljudje in ki jih ni mogoče razložiti z dozorevanjem ali razvojem posameznika in so znane kot psihološke motnje.
- Na študijsko območje psihologije ki se osredotoča na preučevanje tistih nezdravih duševnih stanj posameznikov, kot smo že omenili.
Iz tega sledi, da kateri koli obnašanje ki povzroča nelagodje, določeno oviro ali invalidnost kot posledico poslabšanja kognitivnih možganskih funkcij, je verjetno imenovati psihopatologija.
Psihopatologija je disciplina, ki preučuje nenormalno, deviantno, neprilagojeno, moteno, neorganizirano itd.; katerega zanimanje je usmerjeno v naravo in vzroke nenormalnega ali psihopatološkega vedenja in se postavlja kot objektivno Glavna naloga je odkriti zakone, ki urejajo nenormalno ali patološko vedenje znanstvena metoda.
Zanimanje psihopatologije je v naravi in vzrokih nenormalnega ali psihopatološkega vedenja. Težko pa je absolutno in s popolno natančnostjo ugotoviti, kaj naj razumemo pod nenormalnim ali psihopatološkim vedenjem, zato je koristno vedeti, kateri so kriteriji oziroma parametri, ki nam bodo omogočili vstop na področje nenormalnega ali psihopatološkega.
Biomedicinski vidik psihopatologije
Biomedicinska perspektiva psihopatologije obravnava duševne motnje kot katera koli druga vrsta bolezni, glede na to, da psihopatološke spremembe povzročajo osnovne biološke nepravilnosti (genetske, biokemične ali nevrološke). Zato mora biti zdravljenje osredotočeno na odpravo teh organskih nepravilnosti korenin.
V tem smislu lahko rečemo, da je nenormalno vedenje bolezen, ki jo trpi zaradi patološkega delovanja nekega dela telesa. Te bolezni so povezane s spremembami možganskega dela, ki so lahko anatomske (velikost ali oblika določenih možganskih predelov nista v normalnih kanonih) ali biokemična (ko imajo svojo funkcijo biokemični elementi, ki prispevajo k delovanju nevronov. spremenjeni).
Psihopatologija razume, da so duševne motnje lahko:
- ekološki Tisti, ki imajo očitne fizične vzroke, kot je Alzheimerjeva bolezen.
- Delujoč. Ustvarjajo nenormalne vzorce vedenja, ki ne ponujajo konkretnih dokazov o organskih nepravilnostih v možganih.
Primeri psihopatoloških motenj
Pri psihopatoloških motnjah, ki se razvijejo v otroštvu, otroštvu ali adolescenci posameznika, lahko ugotovimo, da obstaja več vrst, med katerimi so:
- Duševna zaostalost.
- Komunikacijske motnje (fonološke, jecljanje itd.)
- Pervazivne razvojne motnje.
- Motnje pri učenje.
- Tične motnje.
- Zaužitje in motnje hranjenja.
V primeru razvojnih motenj so vključene tiste, ki domnevajo, da ima zadevni posameznik invalidnost na različnih ravneh. V tej kategoriji izstopa na primer avtistična motnja, ki se začne v otroštvu in se prevede v vrsto invalidnosti tako na psihološkem kot tudi na vedenjskem področju.
Pri avtističnih osebah, za katere je poleg tega značilno, da so tihi, se skoraj ne smejijo, imajo omejitve na pet čutil. jezik Y komunikacijo na fizični ravni pa imajo vrsto pomanjkljivosti v lateralizaciji.
Prav tako je med psihopatološkimi motnjami v razvoju tudi tista, znana kot Rettova motnja, ki se pojavlja pri ženskem spolu in je do neke mere podobna avtizmu. Duševna zaostalost in motnja v motorični koordinaciji sta dve značilnosti bolnikov s tem sindromom, ki domnevajo, da imajo hudo invalidnost v mnogih čutilih.
Na koncu je zanimivo omeniti, da vedenjski model psihopatologije ne označuje razlik med patološkim vedenjem in normalnim vedenjem, saj je oboje rezultat učenja, pogojenega z okoljem oz. okolje. Zato je velik pomen pripisan vplivom okolja in ne biološkim ali genetskim. Zdravljenje v tem modelu se vrti tako okoli očitne kot domnevne spremembe vedenja.