- Kakšne so bile medicinske vojne?
- Ozadje medicinskih vojn
- Vzroki za medicinske vojne
- Prva medicinska vojna (492-490 pr.n.št.)
- Druga zdravstvena vojna (480-479 pr.n.št.)
- Tretja zdravstvena vojna (479-449 pr.n.št.)
- Konec medicinskih vojn in posledice
Pojasnimo, kaj so bile medicinske vojne med Grki in Perzijci, njihove vzroke, posledice in dogodke vsake od njih.
Kakšne so bile medicinske vojne?
Znano je kot medicinske vojne za niz konflikti med Ahemenidskim cesarstvom v Perziji in Stara grška civilizacija, ki ga predstavljajo različna mesta-države helenskega sveta. so vojne pomenile so konec širjenja Perzijskega cesarstva proti Sredozemskemu morju, ko ga je premagala Grčija.
Ti dve sili tistega časa sta si bili zelo različni: medtem ko je bilo perzijsko cesarstvo Kira II. Stanje monarhistično v ekspanziji, drugačno mesta Grki so sestavljali arhipelag, ki ga združuje kulturna afiniteta, a politično in vojaško neodvisen.
Zdravniške vojne so se začele leta 490 pr. C. in dosegel vrhunec leta 478 a. Po drugi strani pa so bili le eno poglavje v svojem dolgem sovraštvu, ki je doseglo vrhunec v naslednjem stoletju, ko je Aleksander Veliki osvojil in razpustil Ahemenidsko cesarstvo.
Ime medicinskih vojn, v nasprotju s tem, kar se na prvi pogled zdi, nima nobene zveze z medicino. Namesto tega so bili poimenovani po imenu, ki so ga stari Grki dali regiji, ki meji na Perzijo, pol ali Medejsko cesarstvo, katerega meje so bile med Mezopotamijo in Kaspijskim morjem.
Grki so vedeli, da je njihov sovražnik Perzijsko cesarstvo, a kljub temu so te spopade poimenovali kot medicinske vojne, torej vojne proti Medijcem.
Ozadje medicinskih vojn
Predhodniki medicinskih vojn kažejo na jonski upor, ki je bil upor starogrških mest, ki so sestavljala Jonijo, torej osrednjo-zahodno obalo Anatolije, ki je danes razdeljena med Grčijo (otoški del) in Turčijo ( celino).
Ta mesta so pred tem osvojili Perzijci in so vladali s strateško previdnostjo, saj so Perzijci hkrati podpirali Feničane, tradicionalne tekmece Grkov.
Leta 499 a. C., so ta mesta začela separatistično revolucijo, ki je imela malo podpore grške Helade: le okoli 20 atenskih ladij in nekaj vojakov iz Eretrije. Posledično ga je premagal cesar Darij I., ne da bi izgubil mesto Sardes, ki so ga Grki spremenili v pepel.
Potem ko so eno za drugim osvojili mesta Jonije, pravijo, da so Perzijci Atenci prisegli sovraštvo, njihova širitev proti sredozemskim mejam pa jim je dala le priložnost za maščevanje.
Vzroki za medicinske vojne
Perzijsko cesarstvo je bilo ekspanzivna sila Azija, katerega oblast nad Jonijo in drugimi nekdanjimi grškimi ozemlji je bila vir konfliktov in ostrosti. Poleg tega je v mestih Helade povzročil občutek neposredne nevarnosti.
Rečeno je, da je Temistokle, grški arhon, izvoljen leta 493 pr. C., ki je veljal za potrebno za utrjevanje obalnih grških položajev in razvoj velike pomorske sile. Vendar so imeli politični tekmeci druge načrte in so se odločili za obrambo na celini.
Grški zgodovinar Herodot pa pripoveduje, da je bila antipatija perzijskega cesarja do Atencev legendarna, ki so jo nenehno vznemirjali njegovi služabniki, ko so sedeli za mizo. Zato je svojega nečaka Artaferna in perzijskega plemiča po imenu Datis dodelil načrtovanju osvajanja grške obale.
Zdi se, da je to potrjeno: kmalu zatem so Perzijci osvojili Kiklade in otoke Eubeja, grške regije, ki so podpirale jonski upor.
Prva medicinska vojna (492-490 pr.n.št.)
Prva medicinska vojna se je začela z osvojitvijo Eretrije, prestolnice Eubeje, ki so jo Perzijci maščevali za njihovo sodelovanje v Jonskem uporu. Od tam so odkorakali perzijske čete ravnine Maratona, po nasvetu atenskega tirana Hipija, ki je Perzijcem pomagal iz svojega izgnanstva. Ideja je bila, da bi napadli Atene in tako kar najbolje izkoristili perzijsko konjenico.
Tako je bilo leta 490 pr. C. znamenita bitka pri Maratonu, v kateri so Atenci namesto v obrambi napadli na novo izkrcane perzijske čete. Med Perzijce so vzbujali strah in jih preganjali do lastnih ladij, od katerih je bilo osem ujetih.
Skupno so Perzijci utrpeli katastrofalnih 6000 žrtev v primerjavi s 192 padlimi Grki in so se morali umakniti. Izkušnje so služile tudi temu, da so Atenci in Špartanci leta 481 a podpisali sporazum o medsebojni zaščiti pred očitno grožnjo Perzijskega cesarstva. C.
Druga zdravstvena vojna (480-479 pr.n.št.)
Po smrti cesarja Darija I. se je na perzijski prestol povzpel njegov sin Kserks in se že od začetka pripravljal na novo invazijo na Grčijo. Njegova prva gesta je bila, da je v mesta Helade poslal odposlance, ki so zahtevali davek Voda in zemljišča, kot gesta podrejanja, ki bo kasneje upoštevana.
Pravijo, da so Atenci in Špartanci raje vrgli perzijske emisare v vodnjak in jim zagotovili, da »boste imeli vso vodo in vso zemljo, ki jo boste želeli«. Kserksova vojska, sestavljena iz med 250.000 in 500.000 mož, se je leta 480 pr.n.št. podala proti Grčiji. C. in prečkal morje ter dosegel polotok.
Tam jih je na ozkem prelazu med gorami, znanim kot Termopili (v grščini "vroča vrata"), pričakal odred 300 špartanskih vojakov in 1000 iz drugih bližnjih regij. Pod poveljevanjem kralja Leonida I. so bili pripravljeni zadržati vojsko čim dlje.
Tako so dovolili vzpostavitev lastne grške obrambe na Korintski prevlaki. Ta epizoda je znana kot slavna bitka pri Termopilih. ki se je začela s Kserksovo prošnjo, naj Grki odvržejo orožje in se predajo v zameno za milost. Odgovor, ki ga je dobil, je bil "Pridi in si jih privošči."
Po petih dneh čakanja se je odločil za številčno premoč svoje vojske, sestavljene večinoma iz lahke pehote, konjenice lokostrelcev in vozov ter nekaj elitnih vojakov, znanih kot »nesmrtniki«, osebne straže samega kralja.
Vendar pa so bile v tej ozki soteski čete prepuščene roki v roko, na milost in nemilost dolgih grških sulic, ki so se morale boriti ena za drugo in v vsakem valu trpele številne žrtve.
Tako so ostali, dokler izdajalski Grk Efialtes ni popeljal Kserksove čete po cesti, ki je vodila v zadnji del Grkov. Cesto je branilo 1000 Fokidija, ki se je kljub odličnim obrambnim položajem ustrašila in dovolila Perzijcem prehod.
Oblegani spredaj in zadaj so Leonida I. in njegovih 300, skupaj s 700 hopliti iz Tespijcev, ostali na mestu, dokler niso umrli. Vendar so s seboj vzeli okoli 10.000 perzijskih vojakov - grozljiv udarec za moralo napadalne vojske.
Pri Termopilih se je nadaljevala bitka pri Salamini, v kateri so Grki ugnali perzijsko vojsko v zasedo. Evakuirali so Atene in dovolili, da jih zaplenijo invazivne čete.
Poleg tega so perzijskim vojakom razkrili domnevno skrivnost, da bo grška flota tisto noč pobegnila. Tako so prisilili Kserksa, da je razdelil svojo floto, da bi zaprl možne pobege in se vključil v pomorsko bitko, za katero so se Atenci kljub manjšemu številu izkazali za veliko bolje pripravljeni.
Perzijskih žrtev je bilo nešteto in so se kmalu zatem ponovile na celini, v bitki pri Plateji, kjer so bile znova poražene. Tako so bili Perzijci leta 479 a prisiljeni zapustiti Grčijo. C.
Tretja zdravstvena vojna (479-449 pr.n.št.)
Zadnje poglavje v vojni med Grki in Perzijci je bilo pod poveljstvom novega perzijskega suverena Artakserksa, ki je bil povezan s starim Vodja Grški Temistokle, ki je bil takrat v izgnanstvu. Vendar je njegove načrte prekrižal Cimon, ki je grško vojsko vodil v današnjo Turčijo.
Grki so premagali perzijsko vojsko v bitki pri reki Eurimedon (467 pr.n.št.). Ta velika zmaga je oslabila napadalno vojsko in jo po še nekaj letih vojne prisilila, da je sprejela Kalijski mir, sporazum, ki je za vedno končal spopad.
Konec medicinskih vojn in posledice
Medicinske vojne so dosegle vrhunec s podpisom Kalijevega miru, s katerim so se Perzijci zavezali, da bodo opustili svoje osvajalske načrte in ne bodo več pluli po Egejskem morju. V zameno so pridobili dovoljenje za trgovina z grškimi kolonijami v Mali Aziji.
S to pogodbo so bili za vedno končani ekspanzionistični načrti Perzije v Sredozemlju. Organizirana je bila Atic-Delica League, ki je pod poveljstvom Aten združila mesta Helade, organizirana proti skupnemu sovražniku.