Pojasnimo, kaj so fašisti, njihove pozicije in katerih gibanj se držijo. Tudi značilnosti in vzroki fašizma.
Kaj je fašist?
Izraz fašist oz okrajšave priljubljena v španskih "facho" in "facha", je beseda pežorativne uporabe v politika in družba. Njegov strogi pomen je bolj ali manj nedoločen. Vključuje vrsto značilnosti, kot so nestrpnost, avtoritarnost, rasizem, ksenofobija, militarizem, sovraštvo in druge oblike nedemokratičnega mišljenja.
V strogem smislu so fašisti tisti, ki so se pridružili režimom ali jih militarizirali diktatorski, militaristi in rasisti Benita Mussolinija (1883-1945), Adolfa Hitlerja (1889-1945), Francisca Franca (1892-1975) in mnogih drugih v Evrope oz Amerika. Bile so tako imenovane tretje poti medvojnega obdobja dvajsetega stoletja.
Bila so revolucionarna gibanja pod poveljstvom voditelji karizmatična in populistična retorika. Tako so prevzeli nadzor nad Stanje in so ga preoblikovali pod obljubo vrnitve v izgubljene čase slave.
Vzpostavili so avtoritarne, militaristične, globoko protikomunistične režime. V njih je bilo neprekinjeno preganjanje manjšin in vmešavanje države v gospodarske, družbene in osebne zadeve. Prisotnost teh vlad je detonirala 2. svetovne vojne v Evropi leta 1939.
Vendar se danes izraz fašist uporablja kot politična žalitev. Obtožiti nasprotnika, da je fašist, pomeni, da za njegovimi obtožbami, njegovimi nameni ali sporočilom stoji fašizem. Z drugimi besedami, to je način obtoževanja reakcionarne avtoritarnosti in občutkov sovraštva in superiornosti do tistih, ki so etnično, politično ali kulturno različni.
Obstajajo pa tudi tisti, ki opozarjajo, da je izraz preveč uporabljen in da v bistvu vsi svoje nasprotnike imenujejo fašisti, s čimer je izrazu odvzeti pravi pomen.
Značilnosti fašizma
Za fašizem je značilno, da daje veliko moči karizmatičnemu voditelju.Fašizma ni enostavno opredeliti, saj je njegov nastanek v veliki meri povezan z kontekstu kulturni in družbenopolitični tistega časa. Njeni ideološki temelji so bili neenakomerni, precej hibridni in tekoči, zaradi česar je bilo treba o vsakem primeru fašističnega gibanja razmišljati bolj ali manj ločeno.
Ko pa govorimo o fašizmu, običajno pomislimo na:
- Avtoritarnost. Nagnjenost k podelitvi velike količine moči karizmatičnemu, nezmotljivemu ali razsvetljenemu vodji.
- Militarizem. Se pravi, predanost vojaškemu svetu in ideji vojno kot nadaljevanje dilem politike.
- populizem. Z drugimi besedami, povzdigovanje ljudskih čustev in spodbujanje razhajajočega razmišljanja o nas-proti-njim z množičnimi spektakli in v škodo uporabe logika in razlog za razmišljanje težave državljanov.
- Nacionalizem, rasizem Y ksenofobija. To je negativno in predsodkovno vrednotenje tistih, ki prihajajo iz različnih rasnih, etničnih, kulturnih ali nacionalnih kontekstov. Hkrati obstaja pretirano vrednotenje lastnega, pod merili čistosti in popolnosti.
- Fanatizem in nestrpnost. Ki se prevedejo v nezaupanje v demokratični sistem, zavračanje pluralnosti mnenj in izražanja manjšin ter težnjo po oblikovanju budnih, paravojaških ali ustrahovalnih skupin za politične nasprotnike.
Vzroki fašizma
Fašizem je, tako kot mnogi drugi politični in družbeni pojavi, običajno posledica njegovega zgodovinskega konteksta in pojava pravih voditeljev, ki spodbujajo, orkestrirajo in nato izkoriščajo ljudske nemire, ko jim ustreza. V primeru evropskega fašizma 20. stoletja so vzroki naslednji:
- Stanje obubožanja Evrope kot posledica Prva svetovna vojna in depresija leta 1929, ki je povečala družbene nemire in nezaupanje v politični sistem.
- Imperialne težnje tako Nemčije kot Italije, držav, katerih delež pri delitvi afriških kolonij je bil sorazmerno manjši od deleža drugih narodi, dodal k temu, da je ozemlju in gospodarstvo Nemce je kruto prizadela pogodba o predaji iz prve svetovne vojne (The Versajska pogodba).
- Napredek od komunizem na vzhodu, po Boljševiška revolucija leta 1918 strmoglavil ruski carizem, spodbudil reakcionarna in ksenofobična čustva v Evropi, demokracije oslabljen se je zdel popolno okolje za podobne socialistične eksperimente.
- Pojav karizmatičnih voditeljev, tako Adolfa Hitlerja kot Benita Mussolinija ter njunih vrstnikov v drugih državah, ki so znali izkoristiti zgodovinski trenutek za pospeševanje svoje politične kariere in se uveljavili kot predstavniki in govorci ljudskega čustva.
Fašizem in nacizem
Danes se izraza fašizem in nacizem ali fašist in nacizem uporabljata kot sopomenke v vsem svojem pomenu. To kljub dejstvu, da so bili tehnično nacisti nemški fašisti, torej niso bili vsi fašisti nacisti.
Izraz "fašist" izvira iz latinščine fascio (»Haz«), ki je bil simbol avtoritete rimskih magistratov, izposojen iz prvih fašističnih gibanj v Italiji, na čelo katerih je bil kmalu postavljen Mussolini.
Namesto tega izraz "nacist" izvira iz običajne uporabe začetnic Hitlerjeve stranke Nationalsozialistische Deutsche Arbeits Partei (NSDAP) ali nacionalsocialistična nemška delavska stranka, pogovorno imenovana nacistična stranka.