Razložimo, kaj je cenzura, katere vrste obstajajo in njen odnos do svobode izražanja. Tudi, kaj je samocenzura.
Kaj je cenzura?
Cenzura je sestavljena iz odstranitve ali spreminjanja umetniškega ali komunikacijskega materiala (kot npr besedilo, film ali slika), če oblasti menijo, da je v nasprotju z moralo, žaljivo, škodljivo ali neprijetno. Tisti, ki izvajajo cenzuro, so znani kot cenzorji.
Ta mehanizem zatiranja ali nadzora izražanja se lahko izvaja iz ideoloških, političnih ali moralnih razlogov in se izvaja pred razširjanjem ali objavo gradiva, da se filtrira tisto, kar je na voljo javnosti.
Čeprav je cenzura značilna in pogosta v avtoritarnih režimih oz diktature, v katerem je oblast politika nadzoruje, kaj se sme ali ne sme reči, tako da nič ne ogroža vzpostavljene oblasti, tudi v demokracije Liberalci vedno imajo minimalno mejo cenzure, namenjeno nadzoru. Na primer, običajno je, da poročila in filmi, ki se predvajajo na televiziji v času, primernem za vse občinstvo, cenzurirajo sprednjo goloto, nazorne prikaze spolnega dejanja in nasilna dejanja, ki lahko žalijo dovzetnost javnosti.
Beseda (in v veliki meri praksa) "cenzura" izvira iz starega Rima in javnega urada cenzor, sodnik, zadolžen za pripravo popisa (popis prebivalstva) prebivalstva: tam se je ugotavljalo, kdo in koliko je državljanov, koliko imajo v lasti in koliko prispevajo rimski državi.Ta cenzor pa je lahko tiste, ki so zagrešili, črtal s seznama kaznivih dejanj resna kazniva dejanja veleizdaje ali dejanja v nasprotju z javno spodobnostjo, zaradi česar so izgubili rimsko državljanstvo.
vrste cenzure
Glede na upoštevana merila obstajajo različne vrste cenzure:
(a) Glede na način izvajanja cenzure:
- Neposredna cenzura. Pojavi se, ko gradivo, ki je v nasprotju z pravila je prepovedano ali spremenjeno s strani oblasti, to je, ko se cenzura izvaja neposredno na predmetu ali na mediji. Na primer, v diktaturi je običajno prepovedati katero koli mnenje biti kritičen do vlada, označil za subverzivno ali zarotniško.
- Posredna cenzura. Pojavi se, ko povračilni ukrep oblasti ni neposredno uperjen proti prepovedanemu besedilu, njegovemu avtorju ali njegovim razširjevalcem, ampak deluje diskretno ali posredno, torej kolateralno preprečuje širjenje gradiva. Na primer, v diktaturi lahko vlada omeji dostop do časopisa opozicijskega časopisa ali televizijskemu kanalu prepreči podaljšanje dovoljenj ali deluje na kakršen koli drug način, ki mu omogoča cenzuro nasprotnikov, ne da bi deloval frontalno.
(b) Glede na stopnjo posega v cenzurirano gradivo:
- Totalna cenzura. Pojavi se, ko je cenzurirano gradivo popolnoma prepovedano, kar popolnoma omejuje njegovo razkritje ali razstavljanje javnosti. Tako se je na primer zgodilo v srednjem veku s knjigami, ki jih je katoliška cerkev prepovedala in so bile zbrane in namenjene sežganju na javnem pogorišču.
- Delna cenzura. Pojavi se, ko v cenzurirano gradivo posredujejo oblasti, da bi skrile segment ali del, ne da bi prepovedale javno razstavljanje ali razkritje preostalega dela.To se na primer zgodi z videoposnetki z nazorno ali šokantno vsebino v informativnih oddajah, v katerih so nekatere podrobnosti zamegljene ali zamegljene, da se zaščiti občutljivost občinstva.
(c) Glede na to, kaj motivira cenzuro:
- moralna cenzura Pojavi se, ko so razlogi za cenzuro materiala moralno, to je, ko material kaže elemente, ki so v nasprotju s tem, kar javna morala šteje za primerno ali vredno. Na primer, popolna čelna golota je pogosto cenzurirana v publikacijah, namenjenih širši javnosti.
- Politična cenzura. Pojavi se, kadar so razlogi za cenzuro gradiva politični ali strankarski, torej ko frakcije, ki obvladujejo politično moč (vlade), nočejo ali jim ni v interesu, da bi bila določena informacija znana. Ta vrsta cenzure je značilna za nedemokratične režime, kot se je zgodilo s sežiganjem komunističnih knjig v nacizem nemški.
- verska cenzura Pojavi se, kadar so razlogi za cenzuro gradiva verski ali dogmatični, torej kadar gradivo vsebuje elemente, ki so v nasprotju z dogma uradni ali nespoštljivi do prevladujoče vere. Ta vrsta cenzure je značilna za fundamentalistične verske režime in ultrakonservativne diktature, kot je to v primeru radikalnih islamističnih vlad, v katerih je kakršna koli grafična predstavitev preroka Mohameda prepovedana.
- Vojaška cenzura. Pojavi se, kadar so razlogi za cenzuro gradiva povezani z varovanjem državnih skrivnosti ali informacij, ki se štejejo za preveč nevarne v strateškem ali nacionalnem obrambnem smislu, da bi odkrito krožile v javnosti. Na primer zaupne datoteke Centralnega obveščevalnega urada (CIA) v Združenih državah.
- Korporativna cenzura. Pojavi se, ko so razlogi za cenzuro gradiva povezani z obrambo poslovnih ali industrijskih skrivnosti.Pogosto se ta vrsta cenzure izvaja neuradno, z vplivom, ki ga ima korporacija na komunikacijski ali radiodifuzni medij. Na primer poskus nekaterih farmacevtskih podjetij, da bi prikrile stranske učinke svojih množično prodajanih izdelkov.
samocenzura
Samocenzura je tista cenzura, ki jo posameznik izvaja nad samim seboj, preden jo formalno izvaja cenzor. Pojavi se, ko mediji, ustvarjalci in umetniki, novinarji in drugi možni subjekti, ki jih cenzurira posebej stroga ali odkrito diktatorska oblast, prenehajo tvegati cenzuro zaradi strahu pred posledicami, ki bi jih to lahko prineslo, in raje skrivajo občutljive informacije oz. lahko te spravi v težave.
Ta vrsta cenzure je običajna posledica, ko je bila cenzura večkrat ali travmatično pretrpljena, in se šteje za pojav, ki je v nasprotju s svobodo izražanja. Na drugih področjih, kot je osebno, pa lahko govorimo o »samocenzuri« v prenesenem pomenu, torej o zadržanosti ali preudarnosti pri govorjenju, da ne rečemo nečesa, kar bi lahko kasneje obžalovali.
Cenzura in svoboda govora
Čeprav ima cenzura lahko demokratične namene kot del zaščite mladoletnikov ali za zaščito vojaških interesov države, je cenzura v demokratičnih in liberalnih družbah na splošno zavrnjena. Razlaga se kot napredek pri svobodi izražanja ljudi, saj se lahko z izgovorom obrambe državnih interesov ali varovanja javne morale izvaja selektivno utišanje ali politično preganjanje.
Skozi zgodovino je bilo veliko umetnikov deležnih cenzure nad svojimi deli, ker tedanja morala ni dopuščala njihovega umetniškega izražanja ali je njihovo delo štela za nevarno.
Avtorji, kot sta markiz de Sade (1740-1814) in Oscar Wilde (1854-1900), so na primer pogosto doživeli cenzuro ali prepoved svojih del, sami pa kaznovani z norišnico ali zaporom. Enako se je zgodilo indijskemu pisatelju Salmanu Rushdieju (1947-), ki so ga leta 1988 preganjale in cenzurirale muslimanske oblasti različnih držav, v kateri je izšel njegov četrti roman (z naslovom satanistične verze) je bil prepovedan in javno zažgan.