Medsebojno delovanje živcev in mišic

Dobro delujočega Medsebojno delovanje živcev in mišic je osnovna zahteva za funkcionalnost sistema za premikanje. Motnje neizogibno vodi do izgube funkcionalnih funkcij in znatnih omejitev možnosti za dejavnost.

Kakšna je interakcija med živci in mišicami?

Pravilna interakcija med živci in mišicami je osnovna zahteva za izvajanje dobro usklajenih gibov in ustreznih stabilizacijskih aktivnosti. Živčni sistem prevzame funkcije nadzora in prenosa informacij. Mišice so izvršilni organi.

Gibalni impulzi nastajajo v motoričnih središčih možganske skorje, kjer različna področja možganov predstavljajo različna telesa telesa in jih oskrbujejo. Ukazi za gibanje, ki so potrebni za izvajanje gibalnega programa, se od tam preko živčnih poti tako imenovanega piramidalnega sistema prenašajo na posamezne segmente hrbtenjače. Tam jih preklopijo in na obrobju pošljejo mišicam, ki so odgovorne za izvedbo.

Pri dinamičnih dejanjih so nasprotniki (antagonisti) hkrati inhibirani na ravni hrbtenjače. Živčni dražljaj končno doseže mišice prek številnih ploščic motorja in se preko membranskega sistema prenaša v notranjost mišične celice. Tam se električni dražljaj pretvori v kemični, zaradi česar se kalcij, shranjen v mehurčkih, sprosti v notranjost celice. Če koncentracija kalcija presega določen prag, krčenje poteka v mišični celici s porabo energije in s seštevanjem v celotni mišici.

Funkcija in naloga

Ustvarjanje ukazov za gibanje in začetek gibalnih programov v centralnem živčnem sistemu sta jasno usmerjena v cilje in niso mišice. Motorna središča naših možganov razmišljajo v funkcionalnih okoliščinah. Pri načrtovanju gibalnih sekvenc športniki zato svoje misli vedno usmerijo na cilj gibanja in ne na mišice, ki naj bi bile aktivne.

Naši programi vadbe so zasnovani tako, da se delujoče mišice (agonisti) med premikanjem samodejno aktivirajo in antagonisti zavirajo, da ne bi ovirali delovanja. Kadar je potrebna stabilizacija, lahko iste mišične skupine delujejo skupaj kot sinergisti, na primer za stabilizacijo sklepov. Značilen gibalni proces, v katerem se zgodita oba procesa, je hoja. V fazi nihajnih nog se na koncu aktivirajo ekstenzorji kolena, medtem ko fleksorji hkrati zavirajo. V fazi stoječe noge obe mišični skupini delujeta skupaj, da stabilizirata in centrirata kolenski sklep med tlačno obremenitvijo.

Kontrakcijska aktivnost posameznih mišic ali mišičnih skupin se lahko razvršča, spreminja in nadzoruje na različne načine. To se zgodi na eni strani s prostorskim in časovnim nadzorom motornih enot. Vsak motorični živec ima na tisoče živčnih vlaken in vsaka izmed njih razdeli svoje impulze na več motornih končnih plošč, ki jih nikoli ne nadzorujejo vsi hkrati, vendar vedno s časovno zamudo.

Motorski program določa, kateri (rekrutiranje) in koliko na enoto časa (frekvenca) se aktivira. Moč krčenja se tako lahko stopnjeva.

Najnižjo raven nadzora prevzamejo receptorji v tetivah (Golgijev tetivni organ) in mišična vretena. Merijo spremembe v dolžini in napetosti v mišicah in jih preko občutljivih živčnih vlaken poročajo v hrbtenjačo. Če so signali zelo močni, to pomeni, da obstaja nevarnost poškodbe mišice in krčenje mišice se zmanjša ali ustavi.

Nadzor in fino uravnavanje mišične aktivnosti izvaja ekstrapiramidni sistem, zlasti možganski. Nenehno sprejema informacije o poteku gibalnih procesov in to primerja s shranjenimi programi in informacijami iz drugih možganskih centrov. Vsa odstopanja so spremenjena, da se zagotovijo usklajeni procesi.

Tu lahko najdete svoja zdravila

Bolezni in bolezni

Medsebojno delovanje živcev in mišic lahko oslabijo vse bolezni, ki vplivajo bodisi na sposobnost krčenja mišic bodisi na živčni sistem.

Na mišični ravni so to predvsem bolezni, ki vplivajo na oskrbo z energijskimi viri ali minerali ali povzročajo strukturne spremembe v sestavi tkiva.

V okviru sladkorne bolezni je na eni strani motena absorpcija glukoze v mišični celici, na drugi strani pa je razpad maščob blokiran. Zaradi tega telo nima na voljo dovolj energije za kontrakcije, kadar se to zahteva, kar se kaže v zmanjšanju zmogljivosti in hitri utrujenosti mišic med naporom.

Mišice, ki se ne uporabljajo ali ne uporabljajo dlje časa in med tem večinoma ostanejo v približnem položaju, postopoma izgubijo sposobnost raztezanja. Na začetku je ta postopek še vedno reverzibilen, vendar na neki točki ne bo več mogoč. Kontraktilne enote se izklopijo in preoblikujejo tako, da ohranijo enake lastnosti kot vezivno tkivo. Mišica ne izgubi samo svoje elastičnosti, ampak tudi svojo moč.

Pomanjkanje kalcija je lahko posledica zmanjšanega vnosa s hrano ali zaradi bolezni, ki otežujejo absorpcijo ali povzročajo povečano izločanje. Posledice za mišice so lahko krči, ker ni na voljo dovolj kalcija za lajšanje krčenja.

Nevrološke bolezni, ki poškodujejo motorično prevodnost živcev, pomembno negativno vplivajo na mišično aktivnost. Pri poškodbah živcev je celi živčni kabel ali njegovi deli raztrgan ali poškodovan. Glede na resnost lahko do mišice ne pride noben ali le nekaj dražljajev, kar ima za posledico popolno ali nepopolno paralizo.

Pri polinevropatiji je poškodovana izolacijska plast živčnih linij, tako imenovani mielinski plašči. Električne informacije, ki se prenašajo po tem sistemu, se izgubijo na mišicah. Razvijate lahko le malo ali nič več moči. Pri tej bolezni se pogosto pojavijo senzorične motnje, saj so prizadeta tudi občutljiva živčna vlakna.

Enako velja za multiplo sklerozo, ki pa lahko privede tudi do koordinacijskih motenj mišične aktivnosti, saj ne prizadenejo le perifernih živcev, temveč tudi centralni živčni sistem.