Pojasnimo, kaj je bila inkvizicija, njen izvor, zgodovino in cilje. Poleg tega preganjanja in liki španske inkvizicije.
Kaj je bila inkvizicija?
Poznana je bila kot Sveta inkvizicija ali preprosto inkvizicija, skupek institucij, ki pripadajo katoliški cerkvi, katerih namen je bil boj proti krivoverstvu in vsiljevanje družbeno-verskega reda na srednjeveških katoliških ozemljih.
Za to je izvajal kampanje preganjanja in kaznovanja. V njih bi lahko sodelovali cerkveni uradniki, znani kot inkvizitorji, seje mučenja, javna dejanja odkupne daritve ali preprosto nalaganje finančnih sankcij.
Ta institucija je nastala znotraj katoliške cerkve leta Evrope srednjeveški za katero je značilna politična razdrobljenost. V tem kontekstu je krščanstvo prek katoliške cerkve (in to prek različnih krščanskih monarhij) vzdrževalo družbeni red.
Inkvizicija se je manifestirala v različnih poglavjih ali inkvizicijskih ustanovah, znanih po imenih svojih narodov: španska, portugalska in rimska inkvizicija. Pogosto se govori tudi o srednjeveški inkviziciji, da bi jo razlikovali od tiste, ki je preživela do Moderna doba.
Ta ustanova je bila znana po svojih neusmiljenih sojenjih vsem, ki so bili obtoženi krivoverstva, sodomije, zverstva ali katere koli druge prakse, ki je veljala za nenormalno.
Odvisno od resnosti zločin in kesanja, ki ga je izkazal heretik, so lahko kazni segale od javnega posmeha ali plačila globe do usmrtitve. Njeno delovanje je spremljala stroga birokracija, ki je vodila evidenco o vsakem zaslišanju in vsakem sežigu živih ljudi.
Po eni strani je inkvizicija izpolnjevala vlogo verske budnosti s sojenjem ljudem in celo živalim, obtoženim različnih zločinov duha ali obsedenosti zlih entitet. Po drugi strani je preganjal judovske spreobrnjence (imenovane »novi kristjani«) in muslimane.
Ta funkcija je bila še posebej pomembna v času, ko je bil katolicizem napaden, na primer v času križarskih vojn ali v obdobju reforma. Hkrati je sodeloval pri gospodarski krepitvi teokratskega reda, saj je bilo premoženje, odvzeto krivovercem, praviloma označeno kot cerkvena dediščina.
Kljub temu, kako grozna je bila inkvizicija, je velik del njene slave posledica širjenja številnih spisov protestantskih avtorjev proti njej. Možno je, da so nekako pretiravali njene grozote in izdali še bolj grozljive različice, kot kažejo pisni dokazi tistega časa.
Protestantizem je bil pravzaprav tako krut ali bolj krut pri preganjanju krivoverstva, o čemer pričajo zloglasni požigi čarovnic v protestantski Evropi ali objava Malleus malleficarum ("Kladivo čarovnic") v Nemčiji leta 1487, izčrpen priročnik za identifikacijo, preganjanje in lov na čarovnice, napisan med renesanse.
Izvor inkvizicije
Čeprav je imela praksa telesnega kaznovanja heretikov v krščanstvu dolgo zgodovino, se je prvi uradni pojav inkvizicije zgodil v 12. stoletju, na jugu Francije. Tam je albigenski nauk ali katarizem, posebno vplivno evropsko gnostično gibanje v regiji Languedoc, nasprotoval družbenim in verskim modelom katoliške cerkve.
Da bi končal katarsko herezo in vzpostavil red, je papež Lucij III. izdal bulo Ad abolendam iz leta 1184, ki daje krajevnim škofom pooblastilo, da sodijo in obsojajo v njihovem imenu. Ta organizacija se je imenovala škofovska inkvizicija.
Po neuspehu jo je med letoma 1231 in 1244 zamenjala papeška inkvizicija ali papeška inkvizicija, ki jo je z bulo ustanovil papež Gregor IX. Excommunicamus. Ta nova ustanova je bila podrejena njegovi neposredni oblasti in je bila v rokah plehkih redov, zlasti dominikanov, kar mu je zagotavljalo strožji duh.
Hvala biku Oglas izgine pod papežem Inocencem IV., od leta 1252 je bila inkvizicija uradno dovoljena, da uporablja mučenje kot instrument za pridobitev priznanj od zapornikov.
V moderni dobi se je inkvizicija razširila na kolonialna ozemlja, zlasti v Španski in portugalski Ameriki. Tam so se med osvajanjem izvajali različni procesi malikovanja proti Purépecha in drugim avtohtonim ljudstvom.
Ko se je kolonija začela, je bilo v Mexico Cityju in Peruju ustanovljeno Tribunal Svetega urada inkvizicije. Tam je deloval skoraj 500 let, posvečen predvsem preganjanju judovskih in muslimanskih spreobrnjenih, saj se je večina avtohtonih prebivalcev menila, da so v procesu evangelizacije, torej "nove kristjane" in so bili izven njihove pristojnosti.
Španska inkvizicija
Od vseh poglavij inkvizicije je bila španska najslabša slava v zgodovini. Deloma je to zato, ker je španska monarhija, ki je bila bastion protireformacije, imela na razpolago in povelje inkvizicijo, da je preganjala protestante, Jude in heretike.
Tako ga je uporabil za zagotavljanje politične in družbene stabilnosti, ne le verske. Tako so imeli tudi najslabšo propagando svojih protestantskih sovražnikov, ki so jim pomagali tudi nedavni izum Johannesa Gutemberga: tiskanje.
Res pa je, da je bila španska inkvizicija grozna. Leta 1478 sta jo ustanovila katoliška monarha Ferdinand II. Aragonski in Izabela I. Kastiljska ter papeška bula Exigit Sincere Devotionis affectus pod papežem Sikstom IV. je imela jurisdikcijo nad vso krščansko Španijo in njenimi kolonijami.
Posebej neizprosen je bil pri preganjanju Judov, ki so bili leta 1492 popolnoma izgnani iz Španije, pa tudi judovskih spreobrnjenih, od katerih so mnogi svojo vero izvajali na skrivaj. Kasneje se je osredotočil na protestante in Mavre (muslimanske spreobrnike), na cenzuro, preganjanje vraževerja in čarovništva ter na preganjanje prestopkov družbene narave, kot sta bigamija in homoseksualnost.
Ena glavnih osebnosti španske inkvizicije je bil kastilski dominikanec Tomás de Torquemada (1420-1498), imenovan za prvega generalnega inkvizitorja Kastilije in Aragonije v 15. stoletju, ki je bil opisan kot »kladivo krivovercev«, »strela Španija "ali" zaščitnik svoje države". Število ljudi, usmrčenih v času njegovega mandata, se giblje med 2.000 in 10.000, glede na zgodovinske vire, ki so bili obravnavani.
Odprava španske inkvizicije je bila odločena leta 1812 v Cortes of Cádiz, vendar se je v Španiji uresničila šele leta 1834. Že v špansko-ameriških narodih, večinoma neodvisnih ali v procesu osamosvajanja, je izgubila vse vrste prisotnosti in moči..