Pojasnimo, kaj je slovnica, njene dele, ravni analize in katere vrste obstajajo. Tudi razmerje med slovnico in črkovanjem.
Kaj je slovnica?
Slovnica je set pravil o jezik ki urejajo uporabo določenega jezika, pa tudi sestavo in skladenjske organizacije molitve. Imenuje se tudi slovnica znanost ki je namenjen splošnemu preučevanju teh elementov. Izraz izvira iz grščine grammatiké ali "umetnost črk".
Na splošno se izraz slovnica nanaša le na skladenjske in morfološke vidike jezika, običajno pa je, da vključuje tudi leksikalne, pomenske in celo fonetično-fonološke elemente. Vsak jezik ima svojo slovnico, ki je nato obdarjena z a logika lasten, torej njihov način organiziranja jezikovni znaki in zato organizirati realnost.
Slovnica kot študijsko področje je zasedla filozofe klasične antike, kot sta Sokrat in Aristotel, čeprav je bila prva razprava o grški slovnici kot takšni delo Cratesa de Malosa v drugem stoletju pred našim štetjem. C.
Nato med srednjeveški, prevladujoči model slovničnega študija je bil model Ars slovnica avtorja Elia Donata iz 4. stoletja. Leta 1492 ga je zamenjal prvi kastiljska slovnica, delo Antonia Nebrije, je nekoč latinščina umaknila mesto njegovim potomcem, kot so med drugim španščina, francoščina, italijanščina, katalonščina, galicijščina in portugalščina.
Slovnica in pravopis
Pri omembi slovnice in pravopisa ne govorimo o istem, čeprav se ju pogosto učijo skupaj, zlasti v šoli. Če pa s slovnico razumemo formalno logiko posameznega jezika, je pravopis pravilen način za zapisovanje besed in njihovo spremljanje z ločili, torej normativnim delom jezika.
Dobro razumevanje slovnice vam omogoča, da obvladate pravila jezika in da se lahko izrazite bolj tekoče, lepo ali kompleksno. Po drugi strani pa nam pravopis omogoča, da povedano ustrezno zajamemo misel napisano. Vendar le ravnanje z obema stvarema omogoča popolnoma pravilen izraz, brez pravopisnih in slovničnih napak.
Vrste slovnice
Glavni pristopi k študiju slovnice so naslednji:
- Predpisna ali normativna slovnica. Kot že ime pove, izhaja iz ideala in občutka, kaj je v jeziku pravilno, da bi svojim govorcem predlagal ustrezen ali priporočen način za oblikovanje in organizacijo svojih stavkov.
- Opisna slovnica. Za razliko od prejšnjega ne ocenjuje kot "pravilnega" ali "napačnega" načina, kako različni govorci uporabljajo jezik, temveč skuša razumeti, kakšna je dejanska uporaba jezikovnih norm znotraj skupnosti ali določene skupnosti.
- Tradicionalna slovnica. Gre za zgodovinski niz dokumentov in idej, podedovanih iz prejšnjih civilizacij o tem, kaj je slovnica.
- Funkcionalna slovnica. Prizadeva si biti splošna slovnica naravnega jezika, to je niz osnovnih pravil, ki veljajo za različne jezike, obdarjene z različnimi slovnicami.
- Formalne slovnice. To so imena abstraktnih slovnic, ki lahko uporabijo svojo logiko v neverbalnih jezikih, kot je npr. programskih jezikov IT.
Deli slovnice
Slovnica obsega štiri jasno ločene veje ali dele, ki služijo različnim vidikom jezika. To so:
- Fonetika. Tisti, ki se ukvarja z razporeditvijo glasov, ki sestavljajo besede, pa tudi z njihovimi spremembami v realizaciji glede na njihov specifični položaj ali slovnični kontekst.
- Morfologija. Tisti, ki se ukvarja z načinom gradnje besed, torej z načinom, kako združujemo njihove korenine ali glavne fragmente, obdarjene z leksikalnim pomenom, z drugimi fragmenti, ki modulirajo, spreminjajo ali določajo končni pomen povedanega.
- Sintaksa. Tisti, ki se ukvarja z notranjo organizacijo stavka po sekvenčni logiki, ki je vzpostavljena v slovničnih zakonih in v logiki jezika.
- Semantika. Tisti, ki se ukvarja s pomenom besed in njihovo vlogo v sklopu dinamika in vzorce, ki sestavljajo jezik.
Ravni slovnice
Tako kot obstajajo veje ali deli slovnice, določajo ravni slovnične analize, torej na katero od teh vej smo pozorni pri opazovanju ali preučevanju jezika. Na primer:
- Sintaktično-morfološka raven. Iz kombinacije morfologije in sintakso rojeva se morfosintaksa, ki je pristop k besednemu jeziku s formalno-funkcionalnega vidika, torej na način, kako so besede zgrajene in organizirane tako, da tvorijo govorno verigo, obdarjeno z logičnim pomenom.
- Leksikalno-semantični nivo. Na tej ravni nas zanima le pomen in njegova povezanost z besedami oziroma kar je isto, način, kako se beseda lahko nanaša na različne pomene ali obratno.
- Fonetično-fonološki nivo. S svoje strani se bomo na tej ravni ukvarjali z zvoki ki sestavljajo jezik, torej zvoke in znake, s katerimi jih predstavljamo.
- Pragmatična raven. Na tej ravni obravnavamo jezik v njegovem komunikacijskem kontekstu, pri čemer upoštevamo elemente in rabe, ki niso kanonični, torej niso mišljeni v slovničnih »normah« jezika, ampak služijo kot podpora pri izražanju njihove vsebine. .