Pojasnimo, kaj je dogmatizem v filozofiji, njegove predstavnike in odnos do skepticizma. Tudi dogme na drugih področjih.
Filozofski dogmatizem Zenona iz Citiusa je pomenil sprejemanje sveta, ne da bi se o njem dvomili.Kaj je dogmatizem?
A dogma Je nekaj, kar je treba brez dvoma sprejeti, kot je to v primeru verskih dogm, za katere ne moremo zahtevati nobenega dokaza, ampak verjeti ali ne. Zato lahko dogmatizem opredelimo kot nagnjenost k dogmam, torej zahtevati, da a resnica sprejeti brez vprašanj.
Vendar pa v filozofije, dogmatizem je trenutno nasprotje skepticizem in do idealizem. Filozofski dogmatizem je zagovarjal potrebo po sprejemanju sveta zaradi njega samega, ne da bi ga izpostavili dvomom, in zaupanju v sposobnost človeškega razuma, da pride do resnice, tudi prek mnenj in prepričanj. prepričanja.
Ta šola je nastala v Antična grčija iz klasičnih časov, ko je bila »dogma« razumljena kot filozofsko mnenje ali argumentirano mnenje. Ta izraz se je še naprej uporabljal skozi celotno zgodovino Zahoda, zlasti v povezavi s krščansko versko mislijo.
O dogmi s sodobnim tehničnim pomenom je začelo govoriti s Tridentskega koncila (1545-1563), na katerem so cerkvene oblasti odločile, da so tiste resnice, ki jih je razodel Bog in priznava Cerkev, dogme.
Vrste dogme
V različnih vidikih življenja obstajajo dogme, zlasti tiste, ki se nanašajo na religijo in religijo. metafizično, torej do zelo temeljnih filozofskih premislekov, ki jih ni mogoče učinkovito in praktično preveriti. Kot naprimer:
- Verska dogma. Ti koncepti, ki jih Cerkev zagovarja kot resnične in nepremične glede na Boga, njegove želje ali način spoštovanja do njega, so dogme: sprejeti jih je treba ali ne sprejeti, ni pa mogoče zahtevati dokazov o njegovem resničnem značaju. Katoliška cerkev na primer meni, da je Bog trojica, sestavljena iz očeta, sina in svetega duha.
- Pravna dogma. Sistemi upravljanja Pravičnost, to je Prav, del sklopa nespornih temeljnih premislekov, ki sestavljajo pravno dogmatiko. Te dogme niso nič drugega kot abstrakcije pravne norme, ki omogočajo delovanje sistema. Na primer, v ustavah je običajno »dogmatični del«, v katerem so brez morebitnega spraševanja določene temeljne pravice, ki jih je treba sprejeti na začetku.
- Znanstvena dogma. Čeprav se zdi protislovje v svojih pogojih, saj znanost kot taka ne bi mogla delovati dogmatično, empirično in skeptično pa je mogoče govoriti o znanstvenih dogmah, ki se nanašajo na tiste temeljne teorije, ki opisujejo opazne, količinsko merljive, a nerazložljive pojave še vedno na noben drug način. Na primer, sposobnost objektivnega opazovanja narave to je nekaj, kar lahko štejemo za znanstveno dogmo, saj brez nje vse drugo propade.
Dogmatizem in skepticizem
Dogmatizem in skepticizem sta nasprotujoča si stališča in sta bila nasprotna filozofskim gibanjem v antiki. Po eni strani so skeptiki trdili, da mu je to nemogoče človeško bitje doseči resnico o svetu. Posledično so sprejeli potrebo po brezbrižnem življenju, odmaknjenem od vsakršne presoje.
Po drugi strani so dogmatiki verjeli v razum kot sredstvo za dostop do resnice. Sprejeli so svet, kakršen je prišel, ne da bi ga dvomili, celo mnenja in prepričanja so vzeli za resnične.
Temeljne točke dogmatizma lahko povzamemo kot:
- Svet se mora brez dvoma vzeti in sprejeti.
- O ničemer ni mogoče dvomiti, tudi mnenja in prepričanja so resnična.
- Človek mora imeti popolno zaupanje v razum kot sredstvo za dostop do resnice.
Predstavniki dogmatizma
Eden najpogostejših predstavnikov šole dogmatizma v Antika Bil je Zeno iz Citiusa (333-264 pr.n.št.), ki velja za ustanovnega očeta stoikov, čigar misel je prevzela pomembne značilnosti iz Heraklitovega, Platonovega in Aristotelovega dela.
Toda drugi pomembni filozofi, povezani z dogmatizmom, so bili Tales iz Mileta (ok. 624 - ok. 546 pr.n.št.), Anaksimander (ok. 610-545 pr.n.št.), Anaksimen (ok. 590-525 pr.n.št.) in Pitagora (ok.569-c. 475).