Pojasnimo, kaj je koaksialni kabel, njegove sestavne dele in pogoste uporabe. Prav tako njegove prednosti in slabosti.
Kaj je koaksialni kabel?
Koaksialni ali koaksialni kabel je vrsta kabla, ki se običajno uporablja pri prenosu električnih signalov omrežja komunikacije oz računalniških omrežij.
Njegovo ime izvira iz dejstva, da je sestavljen iz dveh materialov vozniki razporejeni koncentrično vzdolž iste osi: osrednji je prekrit z izolatorjem, ki je prekrit z drugim vodnikom, s čimer se gradi električno zaščiteno prenosno vezje.
Koaksialni kabel je nastal v tridesetih letih 20. stoletja in je hitro nadomestil kabel z sukanimi pari, saj je omogočal hitrejši in varnejši prenos informacije. Danes ga nadomešča optična vlakna, bolj kompatibilen s sodobnimi potrebami visokih frekvenc in digitalizacije prenosov.
Uporaba in aplikacije
Koaksialni kabel je odlična izbira, ko morate poslati informacijo oz tok varno na dolge razdalje.
Preden so ga izpodrinila steklena vlakna, so ga v te namene v veliki meri uporabljali pod zemljo in celo pod Voda, zlasti za analogno telefonijo in nekatere digitalne prenosne sisteme.
Danes je običajno najti koaksialni kabel, ki povezuje:
- Satelitska antena in dekoder TV z naročnino;
- Kratkovalovni radijski oddajniki in njihove oddajne antene;
- Na distribucijskih vodih video signala;
- V podmorskih kablih in telefonskih omrežjih na velike razdalje.
Deli koaksialnega kabla
Koaksialni kabel je sestavljen iz naslednjih delov:
- Jedro. Nahaja se v središču kabla in je sestavljen iz enega samega kabla, imenovanega "trden", čeprav je sčasoma lahko več žic v eni. To je glavna pot električnih in elektronskih informacij, ki jih kabel omogoča.
- Dielektrični. Okoli jedra je izolacijska plast, znana kot dielektrik, katere funkcija je, da ločuje dve komponenti, katerih stik bi povzročil kratek stik, kot sta jedro in mreža.
- Pletena žična mreža. Dielektrik prekriva pletena kovinska mreža, ki služi kot zaslon za zaščito jedra pred sevanjem in motnjami ter tako zagotavlja zvestobo prenosa. Možno je, da je v nekaterih primerih poleg te pletene mreže še kovinska folija, ki prekriva dielektrik (dvojno zaščito).
- Zunanji pokrov. Gre za »kožo« kabla, ki ga obdaja in pokriva, običajno pa je iz teflona, gume oz. plastike (PVC), tako da služi kot zaščitnik in izolator. Običajno je naslikan barva tudi črna.
Prednosti in slabosti
V primerjavi s prejšnjimi modeli kablov je koaksialni predstavljal velik korak naprej. Po eni strani je prilagodljiv, a hkrati odporen na dušenje in motnje, saj zaslon zvitih žic absorbira izgubljene signale in izolira informacije, ki se prenašajo znotraj kabla.
Poleg tega podpira velike količine podatkov v precej preprostem fizičnem sistemu za izdelavo.
Vendar glede na sodobne potrebe po prenosu, značilne za digitalno dobo, koaksialni kabel razkriva svoje omejitve: prenaša preproste signale brez frekvenčne modulacije in mimogrede zahteva posebne terminale za fizično povezavo.
Zaradi tega se danes raje uporablja steklena vlakna, ki jih poleg tega ni tveganja kratek stik zaradi poškodovanih kablov.