Pojasnimo, kaj je nečimrnost glede na filozofijo, religijo in zakaj je greh. Tudi njegov odnos s ponosom in aroganco.
Kaj je nečimrnost?
Ko govorimo o nečimrnosti, mislimo na eno od oblik ponosa ali arogancije, torej na pretirano prepričanje, ki ga ima posameznik vase, svoje zmožnosti ali predvsem njegov fizični videz ali privlačnost, ki jo izraža na drugih.
Po podatkih Kraljeve španske akademije gre za a sinonim od aroganca, predrznost (biti domišljav) in napuh (biti domišljav), hkrati kot »kvaliteta zaman« ali »zaman reprezentacija, iluzija ali fikcija fantazije«. Ta zadnja dva smisla sta tesneje povezana z izvorom besede nečimrnost, ki sega v latinski glas vanitas ("goljufija", "zavajajoči videz"), ki izhaja iz vanus ("Votlo", "prazno" ali "zaman").
Nečimrnost je torej načeloma povezana z vrednotenjem videza, površnega in minljivega, torej stvari, ki so po zahodni filozofski tradiciji najmanj pomembne.
Že v antike je bil opozorjen na nevarnosti te težnje: mladi Narcis, v Grška mitologijaNikogar ni bil sposoben ljubiti, ker je bil obseden s svojo podobo. Potem ko je začudeno gledal v odsev vode, se je nagnil tako daleč k sebi, da je izgubil ravnotežje in umrl zaradi utopitve.
Podobno je grški filozof Aristotel (385 - 323 pr.n.št.) nečimrne označil za bedake in nevedne, ki se »krasijo z oblačili, oblačili in podobnim ter si želijo, da bi bila njihova sreča znana vsem, ter govorijo, da verjame, da bo v njej počaščen Nikomahova etika.
Krščanska religija ga smatra za greh, ki izhaja iz ponosa (slednji je kardinalni greh ali glavni greh), podoben aroganciji. Pravzaprav se v mnogih svetopisemskih in teoloških prevodih namesto arogance uporablja nečimrnost, čeprav sta v tem smislu praktično enaka.
Za kristjane je bil to eden najhujših možnih grehov. Krščanski asket in mislec Evagrio Ponticus (345-399 n.š.) ga je vključil na svoj seznam "osmih skušnjav", ki so privedle do človeško bitje k vragu z navedbo, da je "nečimrnost pokvarila vse, česar se je dotaknila."
S tega seznama ga je pozneje papež Gregor Veliki (ok. 540-604) zmanjšal na sedem in ga preimenoval v "kapitalne grehe" ali "smrtne grehe". Po slednjem je »nečimrnost začetek vseh grehov«.
Nečimrnost, ponos in aroganca
Te tri izraze je v splošnem pomenu mogoče uporabiti kot sinonime: vsi se nanašajo na pretirano spoštovanje lastne osebe, na idejo, da je eden nad drugimi ali da je vreden več kot drugi. Ta ideja je v nasprotju s skoraj vsemi filozofskimi in verskimi tradicijami človeštvo, tako da je tako rekoč v vseh nestrpni kulture.
Toda med njimi obstajajo nianse, ki jih je treba razjasniti. Na splošno, ko govorimo o nečimrnosti, je to povezano s pomanjkljivostjo osebnost in z izrazito negativno lastnostjo, hkrati pa je povezana predvsem s fizičnim videzom, privlačnostjo za druge ali narcisizmom. Pred ogledalom je običajno predstavljena nečimrna oseba, zaljubljena vase.
Po drugi strani pa je ponos in aroganco težje ločiti. Ponos se vedno z negativnimi konotacijami nanaša na ljudi, ki verjamejo, da so boljši od drugih in upajo, da so drugi tisti, ki popuščajo in sklepajo kompromise. Druga lastnost, ki jo pogosto pripisujejo tudi ponosnim, je, da se ne opravičujejo, se ne "spustijo" na raven drugih in raje vztrajajo v zmoti, kot da priznajo, da so se zmotili.
Vendar ima ponos tudi pozitiven pomen: tisti občutek zadovoljstva, ki ga prinaša dobro opravljeno delo, ali družinski član, ki uspe in čigar veselje delimo. Gledano tako, se ponos oddalji od arogance in postane skoraj nasproten, skoraj skromen občutek: veselje, ker so se stvari na koncu dobro izkazale, ker bi lahko šle narobe za nas, kot kdorkoli drug.