Od nevrolog je aktiven v interni medicini in se ukvarja predvsem z boleznimi živčnega sistema. Medicinsko področje psihiatrije je tesno povezano.
Kaj je nevrolog?
A nevrolog diagnosticira in zdravi okvare in bolezni živčnega sistema. Sem spadajo možgani, kostni mozeg in periferni živčni sistem ter oskrbujejo krvne žile in pomembne tkivne strukture.
Drugo področje vključuje simptome in okvare, na katerih temeljijo duševne motnje. To je lahko na primer paraliza, senzorične motnje, bolečine ali motnje spanja. Področje psihiatrije je torej tesno povezano, saj so duševne bolezni povezane z nekaterimi nevrološkimi motnjami.
Področja nevrologije so nevrofiziologija, ki se ukvarja z živčnim sistemom in njegovim delovanjem, ter nevropatologija. Pri tem gre predvsem za patološke organske spremembe živčnega sistema in je teoretična osnova nevrologije. Nevrokirurgija vključuje operacije v centralnem in perifernem živčnem sistemu.
Uspešna medicinska diploma z licenco za opravljanje medicine je osnova za specialistično usposabljanje nevrologa. To je treba izpolniti na ustreznem specialističnem oddelku za nevrologijo in psihiatrijo. Končno je potreben specialistični pregled, da postanete nevrolog.
Zdravljenja
Ker je živčni sistem zelo obsežno območje, so tudi klinične slike zelo raznolike. V nadaljevanju je zato mogoče navesti le nekaj primerov.
Nevrolog je predvsem specialist za vse bolezni, ki prizadenejo možgane, hrbtenjačo in živčni sistem. Te bolezni lahko povzročijo vnetja, genetske okvare, poškodbe, tumorji ali presnovne motnje. Vnetne bolezni lahko vključujejo meningitis, multiplo sklerozo ali skodle.
Po nesreči s hudimi poškodbami, kot so travmatične možganske poškodbe ali poškodbe hrbtenice, so poklicani tudi nevrologi. Poleg tega je oskrba nevrologa pogosto priporočljiva po možganskih kapi, boleznih, kot so BSE, epilepsija in narkolepsija, pa tudi pri nekaterih tumorskih boleznih, ki vplivajo na živčni sistem.
Motnje zasvojenosti, kot sta alkoholizem ali zloraba drog, mora nadzorovati tudi nevrolog, saj odtegnitev lahko privede do epileptičnih napadov.
Boleče bolezni, kot so sindrom karpalnega kanala, simptomi paralize ali hernija diska, včasih nevrologi zdravijo. V večini primerov so poleg diagnostike v ospredju postavljanje zdravil in spremljanje nevrologa.
Metode diagnoze in pregleda
Kot vsak specialist tudi to išče nevrolog najprej pogovor z bolnikom. Vzame anamnezo in nato začne preiskave glede na simptome. Po fizičnem pregledu so lahko vzorci krvi ali tkiva prav tako potrebni kot diagnostika s posebnimi pripomočki.
Tipične nevrološke naprave so EEG (merjenje možganskega vala), EMG (testiranje funkcionalnosti mišic) in NLG (merjenje hitrosti prevodnosti določenih živcev). MRT in CT se uporabljata tudi za natančnejšo diagnostiko, zlasti v primeru poškodb, kapi, tumorjev in vnetnih procesov.
Poleg teh običajnih naprav nevrolog uporablja tudi naprave, ki merijo delovanje možganov ali dajejo informacije o funkcionalnosti vidnih, slušnih in ravnotežnih živcev. Nekatere klinične slike so natančneje razjasnjene z uporabo ultrazvoka in barvnega dupleksa.
Nevrolog ne more vedno postaviti diagnoze sam. V mnogih primerih je potreben multidisciplinarni tim z različnih specialnih področij, da bolniku pomagajo na najboljši možni način.
Tu lahko najdete svoja zdravila
➔ Zdravila za pomiritev in krepitev živcevNa kaj mora biti pacient pozoren?
Tudi na Nevrolog zaupanje med zdravnikom in pacientom je potrebno. Če se bolnik ne počuti dobro ali je napačno razumljen, lahko to znatno poslabša proces celjenja. Zato je treba nevrologa izbrati skrbno in ga po potrebi spremeniti, če odnos ni pravi.
Družinski zdravnik je ponavadi lahko v pomoč pri iskanju primernega nevrologa, saj že pozna anamnezo in pogosto ve, pri katerem nevrologu je bolnik najbolje poskrbljen. Pri izbiri mora biti v ospredju klinična slika, saj imajo nevrologi različne specializacije. Tu je lahko tudi zdravstvena zavarovalnica stična točka.
V nekaterih primerih je pomembno drugo mnenje, zlasti kadar obstajajo negotovosti. Oprema za vadbo ali sodelovanje s klinikami je lahko, glede na klinično sliko, odločilno merilo za varčevanje z nepotrebnimi potovanji in dragocenim časom.