Mielografija

Kot Mielografija je radiološka diagnostična metoda za prikaz prostorskih razmer v hrbteničnem kanalu. Zaradi neinvazivnih diagnostičnih metod, kot sta računalniška ali magnetnoresonančna tomografija, je mielografija izgubila na pomenu. Vendar se to pogosto uporablja kot dodaten diagnostični postopek za posebna vprašanja, zlasti s sindromi kompresije hrbtenjače.

Kaj je mielografija?

Kot Mielografija je rentgenski kontrastni medij za vizualno predstavitev hrbteničnega kanala ali subarahnoidnega prostora (spinalni likerni prostor), hrbtenjače in odhajajočih hrbtenjačnih živcev.

Invazivni diagnostični postopek se običajno uporablja, če sumimo na stiskanje hrbtenjače in / ali živce hrbtenjače ali hrbtenjače, če drugi slikovni postopki, kot sta računalniška tomografija (CT) ali slikanje z magnetno resonanco (MRI), ne zadostujejo za podrobno diagnozo .

Z vbrizgavanjem kontrastnega sredstva v subarahnoidni prostor z naknadnimi rentgenskimi slikami v različnih projekcijah ali z različnih perspektiv lahko prostorske pogoje za hrbtenjačo in živce hrbtenjače grafično predstavimo.

Funkcija, učinek in cilji

Različne okvare hrbtenice, ki jih spremlja poškodba živcev v hrbteničnem kanalu, so lahko pokazatelj za Mielografija utemeljiti, če s CT ali MRI ni mogoče zagotoviti dovolj informacij.

Praviloma jih je mogoče zaslediti do degenerativnih bolezni hrbtenice, ki lahko na primer povzročijo spinalno stenozo (zoženje hrbteničnega kanala) s poškodbami živčnih struktur, povezanih s pritiskom. Ti se manifestirajo v obliki bolečine, motnje občutljivosti v nogah in rokah ter šibkosti.

Tudi mielografija je lahko indicirana, če obstaja sum nevroforamenske stenoze (lokalno zoženje ene ali več izhodnih odprtin živčnih korenin). Poleg tega se diagnostični postopek pogosto uporablja med operacijo hrbtenice, kot sta dekompresija ali spinalna fuzija, kot pripomoček pri načrtovanju. Namen mielografije je slikovna predstavitev prostorskih razmer v kanalu hrbtenjače, da bi lahko ugotovili in ocenili obseg in lokacijo možnih poškodb živčnega, vretenčnega ali medvretenčnega diska.

V ta namen se pred preiskavo preverijo vrednosti strjevanja krvi z analizo krvi in ​​zdravljenje z redčenjem krvi se prekine, da se prepreči nevarnost krvavitve. Poleg tega se pred mielografijo pogosto opravi rentgen hrbtenice, da se določi optimalen dostop do hrbteničnega kanala za punkcijo. Po lokalni anesteziji mesta punkcije se vodotopno kontrastno sredstvo (10 do 20 ml) injicira v ledveno hrbtenico s kanilo (ledvena punkcija), tako da se lahko porazdeli v duralno cev (meninge).

Obstoječa ozka grla spreminjajo pretok kontrastnega medija in so vidna z naslednjimi rentgenskimi slikami. S pomočjo rentgenskega posnetka od spredaj (a.p.) se lahko prostorski pogoji v prostoru hrbtenjače in živcih hrbtenjače prikažejo skozi vdolbine kontrastnega medija, ki temeljijo na porazdelitvi kontrastnega medija. Kotni rentgenski žarki omogočajo oceno živčnih vej hrbtenjače, stranske slike med ante- in retrofleksijo (upogibanje naprej in nazaj) zgornjega dela telesa pa omogočajo sklep o prostoru, ki je na voljo v hrbteničnem kanalu.

Potem se lahko izvede tudi računalniška tomografija (Myelo-CT). Kombinacija injiciranja kontrastnega medija in slikanje s prečnim prerezom ponuja najbolj podrobne informacije za oceno in določanje genov hrbteničnega kanala in stiskanje živcev. Da bi se izognili ali čim bolj zmanjšali glavobole, ki lahko nastanejo zaradi začasnih sprememb tlaka v CSF (živčni vodni prostor) kot posledica punkcije, je treba po mielografiji upoštevati 24-urni posteljni počitek.

Poleg tega je treba zagotoviti dovolj visok vnos tekočine, da lahko hitro nadomestimo izgubo živčne vode. Kot del redke MR mielografije (hitra pridobitev z mielografijo za izboljšanje sprostitve) je mogoče zelo hitro dobiti tudi slike, specifične za vodo, ki zagotavljajo informacije o obstrukciji subarahnoidnega prostora, na primer zaradi tumorjev.

Tu lahko najdete svoja zdravila

Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti

Praviloma se v enem redko lahko pojavijo zapleti Mielografija biti opazovan. Najpogostejši neželeni učinek je začasni glavobol, ki ga povzroči izguba živčne vode, poleg tega pa poškodba krvne žile lahko povzroči krvavitev v hrbtenični kanal (epiduralni hematom), kar lahko povzroči poškodbe živcev.

Če je igla za mielografijo (kanila) napačno postavljena, se lahko poškodujejo odhajajoči živci hrbtenjače, kar lahko povzroči bolečino, okvaro občutljivosti in ohromelost. Ker je mielografija invaziven postopek zaradi poškodbe kože, ki jo povzroči punkcija, lahko povzroči okužbo kot posledica širjenja mikrobov. To je lahko le površinsko ali vpliva na globlje strukture hrbtenice, kot so telo vretenc, medvretenčni disk ali hrbtenjača.

V najslabšem primeru se lahko manifestira naraščajoče vnetje hrbtenjače in meningov (meningitis). Če se dura (koža hrbtenjače) sama po sebi ne zapre, lahko tekočina nenehno izteka iz mesta punkcije, kar pogosto povzroči kirurško zaprtje. Zaradi uporabljenega kontrastnega sredstva, ki vsebuje jod, je mielografija lahko kontraindicirana ob prisotnosti hipertiroidizma (preaktivno delovanje ščitnice).

Preobčutljivost za jod, ki lahko privede do anafilaktičnega šoka (hud obtočni šok), lahko tudi izključi mielografijo.