- Kaj so bile punske vojne?
- Ozadje punskih vojn
- Vzroki za punske vojne
- Prva punska vojna (264-241 pr.n.št.)
- Druga punska vojna (218-201 pr.n.št.)
- Tretja punska vojna (149-146 pr.n.št.)
- Konec punskih vojn in posledice
Pojasnimo, kaj so bile punske vojne med Rimom in Kartagino, njihove vzroke, posledice in dogodke vsake od njih.
V punskih vojnah sta se veliki sili soočili Rim in Kartagena.Kaj so bile punske vojne?
Znana je kot punske vojne za serijo treh bojevitih spopadov, ki so se soočili z Republiko Rim in Kartaginskim cesarstvom. Njegovo ime izhaja iz izraza, ki so ga Rimljani uporabljali za označevanje Kartažanov in njihovih feničanskih prednikov: punici, zato so se Kartažani sami sklicevali na to konflikt kot "rimske vojne".
Ta soočenja so se zgodila med leti 246 a. C. in 146 a. C., ko sta bili Rim in Kartagina dve glavni sili Sredozemlja. Punske vojne so znane, ker so bile dokončne pri vzpostavitvi rimske premoči v Sredozemlju, skupaj s kasnejšimi makedonskimi vojnami in rimsko-sirsko vojno.
Ozadje punskih vojn
Predhodnike tega niza spopadov je treba iskati v širitvi rimske republike, ki je proti tretjemu stoletju pr. C. je že osvojil Magno Grecio. Na ta način je nadzoroval pomembno sredozemsko regijo.
S svoje strani so Feničani ustanovili svoje mesto na obali Tunizije leta 264 pr. To mestno središče, Kartagina, je hitro postalo trgovski imperij, lastnik najmočnejše mornarice tega trenutka.
Po drugi strani pa so imeli Rimljani najmočnejšo vojsko tistega časa, ki je bila v službi svojih hudih osvajalskih interesov. Patriciji so stoletja prevzemali imperialno kulturo, ki jim je omogočala, da so se bolje spopadli s socialnimi napetostmi republike in iskali skupnega zunanjega sovražnika.
Tako je Rim začel delovati kot nastajajoče cesarstvo, ki je delil plen svojih številnih osvajanj med svoje državljane.
Vzroki za punske vojne
Konfrontacija med tema dvema silama je bila preprosto neizogibna, če upoštevamo grožnjo, ki jo je rimska ekspanzija predstavljala za kartažansko trgovsko prevlado v Sredozemlju.
Vendar je bil začetni sprožilec konflikta invazija na Messino. To grško mesto je bilo v oblasti predrimskega italijanskega ljudstva Oskarja, tirana iz Sirakuze Hiera II, ki je imel podporo Kartažanov.
Ker so sicilijanski Grki zavrnili njihovo pomoč Oskanom, so se obrnili po pomoč k Rimu, zaradi česar sta Rim in Kartagina prvič obravnavana kot tekmeca, čeprav v manjšem lokalnem spopadu. Poraz Hierona II pred Rimljani in njegova pogajanja z njimi sta privedla do prekinitve njegove zveze s Kartagino.
Tako je Rim v zaporednih letih zasedel prejšnja kartažanska ozemlja in tako pravilno sprožil punske vojne.
Prva punska vojna (264-241 pr.n.št.)
To je bila izjemno pomorska vojna, ki je pomenila zelo visoke stroške tako za Rimljane kot za Kartažane.Nastal je iz lokalnega konflikta med podelitvijo oskarjev in invazijo na Sirakuzo. The vojno Začelo se je s porazom Kartažanov pri Agrigentu, ki jih je prepričal, da so bolje ohranili svojo pomorsko prednost, saj so imeli večjo in izkušenejšo mornarico.
Vendar so njegove majhne zmage, na primer na Eolskih otokih, pripeljale do tega, da je Rim posvetil celotno proizvodno zmogljivost v korist nove in množične mornarice, pri čemer je v manj kot dveh mesecih pridobil okoli 100 ladij.
Te nove ladje so imele tudi tehnološke vgradnje, ki so jim omogočile obvladovanje najbolj okretnih in hitrih ladij v Kartagini. Od tega trenutka je Rim poleg težke pehote, ki je bila njegova posebnost, pridobil tehnike za vkrcanje na sovražne ladje.
Rezultat je bila velika rimska zmaga, razen v bitkah na ravnicah Bagradas v Afriki ali na Eolskih otokih in Drépanu. Med skoraj neprekinjenim nizom porazov je Kartagena leta 241 pr.n.št. C. mirovna pogodba, s katero je Sicilija v celoti izročila rimski oblast.
Zaradi tega je Kartagina močno oslabljena. Leta 240 a. Njegove najemniške čete so se uprle in sprožile tako imenovane najemniške vojne. Rim je izkoristil priložnost za hitro posredovanje in prevzel tudi nadzor nad Korziko in Sardinijo leta 238 pr. C., od takrat govorim o Mare nostrum ("Naše morje") za sklicevanje na Sredozemsko morje.
Druga punska vojna (218-201 pr.n.št.)
Druga vojna med Rimom in Kartagino je morda najbolj znana od treh. Sprostili so ga Kartažani, ki so napadli špansko mesto Sagunto, zavezniško Republiki Rim. Kartažanom je poveljeval general Aníbal Barca, ki velja za enega najboljših vojaških strategov zgodovino.
Ta konflikt je očitno predvidel Rim po koncu prve punske vojne, ko se je začel odpirati in ponovno oboroževati. Poleg tega se je razširil proti Hispaniji (takratno ime Pirenejskega polotoka), pri čemer se je povezal s tradicionalnimi sovražniki Kartagine.
Hanibal je, ne glede na grožnje Rima, vodil svojo vojsko proti severu Hispanije, od tam pa na drzno invazijsko pot proti Italiji, pri čemer je s svojo vojsko na slonih prečkal Alpe.
Tako je požel pomembno vrsto zmag na italijanskih tleh, kot so bitke pri Ticinu, Trebii, Trasimeno in Cannas, pri čemer je zatrl dve celi konzularni vojski. Kartažani so Rimu prizadeli najbolj ponižujoč poraz v njegovi vojaški zgodovini od grabeža Galov v 4. stoletju pr. C.
Vendar pa prečkanje gore in kasnejše bitke so Hanibala pustile brez moči za obleganje Rima, čeprav z dovolj, da bi se uprl njegovim poskusom izgona. Pod Hanibalom je bila Kartagina vojska v Italiji šestnajst let.
Medtem so se njegovi rimski sovražniki borili tudi proti Kartagini na Siciliji in v Hispaniji ter hkrati proti makedonskemu kralju Filipu V., Hanibalovemu zavezniku, in tako sprožili prvo makedonsko vojno v Grčiji.
Vendar se je ta situacija rešila po rimski zmagi v Hispaniji in vrnitvi rimskih legij na Sicilijo, ki jih je vodil slavni rimski poveljnik Publio Cornelio Scipion, "Afričan".
Temu je sledil namen napada na samo Kartagino. Za to je pristal Scipion Afrika in se je povezal z numidijskim princem Massinisso, ki je bil takrat v vojni proti Kartaginim zaveznikom, numadskemu kralju Sifaxu.
Aníbala je bilo treba nato vrniti v svoje dežele, da bi bil poražen v bitki pri Zami leta 202 pr. Ta nov poraz pred Rimom je Kartagino odvzel komercialnih kolonij in jo prisilil v podpis pogodbe o mir v katerem se je njegovo cesarstvo zmanjšalo na malo več kot na mesto Kartagina.
Tretja punska vojna (149-146 pr.n.št.)
Tretja in zadnja vojna med Rimom in Kartagino je obsegala le malo več kot obleganje mesta Kartagina, ki je predvidljivo doseglo vrhunec z njegovim plenom in popolnim uničenjem.
Do konflikta je prišlo zaradi želje Rimljanov, da bi na težji način pomirili naraščajoče čustvo proti njemu, ki se je pojavilo v Grčiji in Hispaniji. Sovpadalo je z napovedjo Kartagine, da so se, potem ko so že odplačali dolgove, naložene z mirovno pogodbo iz druge punske vojne, šteli za proste njenih pogojev.
V želji po zgledu je Rim začel leta 149 pr. C. vrsto zahtevkov do Kartagine, od katerih je vsaka zahtevnejša od prejšnje, v upanju, da bodo Kartažane podtaknili k še enemu odprtemu vojaškemu spopadu, vendar brez casus belli, torej javnega razloga za začetek vojne.
Rim je sprožil vojno z zahtevo, da se Kartaga poruši in premakne na točko, ki je bolj oddaljena od sredozemske obale na afriški celini. Soočen z očitno zavrnitvijo Kartažanov je Rim napovedal vojno. Tako se je začelo prvo obleganje, ki se mu je kartažansko ljudstvo junaško uprlo, v boj pa so vključili celo ženske in otroke.
Toda druga ofenziva, ki jo je vodil Publio Cornelio Escipion Emiliano, politični vnuk Scipiona "Afričana", je po 3 letih obleganja premagala kartažansko obrambo. Kartaga je bila oproščena, požgana do tal in njen državljani zasegli in prodali kot sužnji.
Konec punskih vojn in posledice
Konec punskih vojn je prišel skupaj z glavno posledico, ki je bila popolno uničenje Kartage in prevzem njenega trgovskega imperija s strani Rimske republike. Potem ko je premagal tudi Makedonce in Sirijce, se je Rim od takrat uveljavil kot najvišja sila Sredozemskega morja.
Mit o mestu Kartagino, o njenem pogumnem generalu Hanibalu in o njegovem tragičnem izginotju pa je trajal v vreme in je še vedno vir navdiha za umetniška dela in zgodovinskih epov.