Električna stimulacija

V Električna stimulacija motorni živec se obrne s pomočjo napetosti. S tem stikom mišica doseže akcijski potencial, zaradi katerega se strdi. Terapevtska električna stimulacija se uporablja predvsem za periferno paralizo in je namenjena preprečevanju atrofije mišic.

Kaj je električna stimulacija?

Električna stimulacija je terapevtska stimulacija s pomočjo uporabljenega napetostnega vira. Elektrostimulativni postopki se uporabljajo predvsem v primeru okvar živcev. Ko periferni živci v telesu odpovedo, se mišične celice na območju, ki ga oskrbuje ohromeli živec, pogosto razgradijo, zlasti na rokah in nogah.

Ta okvara je povezana z dejstvom, da mišice ne morejo prejemati električnih signalov skozi živec, signale iz živca pa lahko nadomestimo z elektro-stimulacijskimi terapijami. Pri takšnem sestanku terapije priključene elektrode pošiljajo majhne tokove v tkivo in tako nadzorujejo prizadeti živec. Ko je aktivirana, ogrožena mišica prejme spodbudne signale, ki povzročajo krčenje mišic. Zaradi kontrakcij, ki nastanejo na ta način, v idealnem primeru ne pride do atrofije ohromele mišice.

Človeške mišice se različno odzivajo na različne vrste trenutne modulacije. V večini primerov so napetostne krivulje z eksponentno krivuljo najprimernejše za električno stimulacijo. Poleg tega področja uporabe se terapevtski ukrepi uporabljajo tudi pri moških z anejakulacijo, da bi spodbudili ejakulacijo.

Funkcija, učinek in cilji

Funkcionalna električna stimulacija ustreza električni stimulaciji določene mišice ali mišične skupine. Postopek lahko poteka neposredno ali posredno. Električni signal stimulira motorične živce, kar sproži krčenje mišic.

Na primer, implantirana funkcionalna električna stimulacija poteka s spodbujevalnikom. Redno spodbudni signal spodbujevalnika vzbuja srčno mišico v območju desnega atrija ali v predelu desnega prekata, odvisno od poškodbe. Tudi dihalni spodbujevalnik temelji na vsadljeni funkcionalni električni stimulaciji in v glavnem stimulira frenčni živec. Druga področja uporabe vsadljene oblike sta črevesni spodbujevalnik in spodbujevalnik mehurja, ki spodbudijo, da se mišice, ki sodelujejo pri izločanju, skrčijo. S kohlearnim vsadkom za naglušne se odpre še eno področje uporabe električne stimulacije.

Vsadek električno stimulira slušni živec in omogoča sluh tudi po hudi izgubi sluha. Ta vrsta električne stimulacije stimulira različna področja bazilarne membrane in tako stimulira ganglijske celice v slušnem organu. Vsaka živčna stimulacija zahteva uporabljeno jakost polja z določeno gradientno močjo, ki lahko sproži akcijski potencial v stiku. Tako sproščen potencial potuje po motoričnem živcu do končne plošče mišice. Stimulacija ponovno sproži akcijski potencial na mišici in s tem povzroči, da se ciljna mišica krči. Kljub temu pa lahko mišične celice tudi neposredno stimuliramo.

Električni dražljaji za neposredno stimulacijo mišic so veliko večji in trajajo veliko dlje kot tisti za stimulacijo določenih živcev. Površinske elektrode so nameščene na pacientovi koži tako za živčno kot mišično električno stimulacijo. Običajno se ti ukrepi izvajajo znotraj rehabilitacijske ustanove. S spremembo frekvence dražljaja se med električno stimulacijo posamezna področja mišičnih vlaken v različnih jakostih stimulirajo. Frekvence do 200 Hz aktivirajo predvsem hitra mišična vlakna. Tisti do 10 Hz izboljšajo vzdržljivost počasnih mišičnih vlaken.

Neposredna električna stimulacija mišic ustreza treningu in zato lahko poteka tudi na primer pri vrhunskih športnikih. Medtem se učinkovita uporaba neposredne mišične električne stimulacije nanaša na denervirane mišice po trajni periferni paralizi in uporablja impulze do 300 MS širine. Intenzivnost stimulacije doseže do 250 mA.

Tu lahko najdete svoja zdravila

Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti

Kot terapevtska metoda je električna stimulacija povezana z nekaterimi tveganji in stranskimi učinki. Telo osebe je občutljivo na električne tokove. Zaradi tega lahko tudi majhne napetosti pod 40 voltov povzročijo negativne učinke, če se uporabljajo v neugodnih pogojih.

Med te neugodne razmere spada na primer zelo prevodni znoj. V posameznih primerih lahko električna stimulacija povzroči poškodbe, kot so manjše opekline ali funkcionalne okvare perifernih živcev. Ker nepravilna uporaba lahko poslabša prevod srčnih mišičnih celic, se lahko v skrajnih primerih pojavijo življenjsko nevarne aritmije. V okviru neposredne stimulacije mišic se bolečina lahko pojavi tudi kot stranski učinki električne stimulacije. Nekateri bolniki imajo nizkofrekvenčno električno stimulacijo le kot neprijeten poteg.

Drugi se pritožujejo nad izjemno bolečimi občutki. Pri bolnikih, ki nimajo ustrezne innervacije, ti stranski učinki poskrbijo sami zase. Vsi drugi bolniki se večinoma zdravijo s srednjo frekvenco toka za neposredno mišično stimulacijo, ki ustreza frekvencam nad 1000 Hz in ni občutljiva na stres. Električni upor proti električnim dražljajem je v obratni sorazmernosti odvisen od frekvence. Po izkušnjah so frekvence okoli 2000 Hz še posebej učinkovite pri moduliranih tokovih. Modulirana srednja frekvenca se že uporabljajo na standardiziran način s pomočjo nekaterih naprav za terapijo in sistemov za usposabljanje. Tako električna stimulacija živcev kot tudi stimulacija mišic lahko povzroči izpuščaje na koži na območju aktiviranih elektrod. Praviloma so takšni izpuščaji reverzibilni in po nekaj urah izginejo.

Vendar morajo bolniki z alergijami na določena lepila te alergije sporočiti svojemu terapevtu. V popolnoma izjemnih primerih ostanejo senzorne motnje na koži po električni stimulaciji, ki vodijo do trajnih nenormalnih občutkov. Takšni nenormalni občutki lahko ustrezajo na primer vztrajni otrplosti ali motnji počutja toplo in hladno. Kljub možnim tveganjem večina bolnikov dobro prenaša električno stimulacijo. Nekaterim se celo zdijo impulzi sproščujoči.