Pojasnimo, kaj je plebiscit, njegov izvor, čemu služi in različne primere iz zgodovine. Tudi razlike z referendumom.
Kaj je plebiscit?
Plebiscit je politični dogodek ljudskega posvetovanja, pri katerem je določena zadeva podvržena odločitvi večine z javnim glasovanjem. Je pogost mehanizem politične udeležbe v demokratične vlade (in občasno v nedemokratičnih), katerih namen je dati ljudem možnost, da izrazijo svoje mnenje o zadevi skupnega pomena.
Izvor te besede sega v latinski izraz plebiscitum, kar bi lahko prevedli kot »odlok, ki ga je odobril plebs«. Da bi razumeli, kaj to pomeni, se moramo spomniti, da je v Rimu v osmem stoletju pr. C. svobodni državljani so bili razdeljeni v dve kategoriji: patricije, ki so uživali polne pravice politične udeležbe, in navadne (plebeii) tujcem odvzete politične pravice.
Slednji so bili tako imenovani, ker so tvorili "maso" ali "večino" (plebs, v latinščini), in šele proti 5. stoletju pr. C. je začel imeti večje politične pravice pri ravnanju Stanje Roman prek lastnih političnih zborov ( concilia plebis ali plebejski sveti), katerih odloki dobili so moč zakon in postali so znani kot plebisciti (plebiscitum), da jih razlikujemo od patricijskih zakonov (noge).
Toda od 3. stoletja pr. C. je bil v Rimu dosežen pravno enakost med navadnimi in patriciji, s čimer se je preoblikoval koncept plebiscita. Slednjega je rešil demokracija moderno s svojim novim občutkom za "posvetovanje", ki je praktično sinonim za referendum.
Za kaj je plebiscit?
V sodobni demokraciji so plebisciti del mehanizmov posvetovanja z ljudmi, v katerih se suverenost države. To pomeni, da so to načini posvetovanja z mnenjem večine o dogodku javnega značaja, ki si glede na njegov pomen, pomen ali kakršno koli naravo zasluži, da o njem odloča večina in ne le politični predstavniki the javnih pooblastil.
Vendar plebisciti niso vedno dokončni ali zavezujoči, ampak so pogosto zgolj posvetovalni: javne oblasti iščejo mnenje ljudi o zadevi, da se orientirajo in vedo, kam usmeriti svoje korake, ne da bi ljudsko glasovanje predstavljalo dokončno sprejeto odločitev, ampak smernica, ki jo je izdala večina.
Kaj je torej mogoče ali ne, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji, bo torej vedno odvisno od lokalnega ali državnega pravnega okvira, torej od tega, kar določajo zakoni in ustava.
Primeri plebiscitov
Nekateri znani plebisciti v zgodovini so bili naslednji:
- Plebiscit o neodvisnosti Čila leta 1817. To je bil prvi plebiscit zgodovino Latinska Amerika, ki se je zgodila 15. novembra istega leta in je ljudstvu predložila ratifikacijo (ali ne) neodvisnosti Čila, ki jo je branil poveljnik Bernardo O'Higgins (1778-1842). Rezultati so bili naklonjeni neodvisnosti Španije, ki je bila decembra tudi uradno razglašena.
- Plebiscit v Schleswigu iz leta 1920. Tako se imenujeta dve ljudski posveti, ki sta po ugotovitvah Versajska pogodba s tem se je končalo Prva svetovna vojna (1914-1918) se je posvetoval z ljudmi glede vzpostavitve meje med Nemčijo in Dansko. Ime je dobilo po tem, da so v posvetovanje sodelovali prebivalci nekdanje vojvodine Schleswig.
- Ustavni plebiscit Urugvaja iz leta 1980. 30. novembra istega leta je bila na glasovanje večine predložena ustavna reforma, ki bi omogočila diktatura državljansko-vojaško ohranjanje oblasti. Vendar je 57,20 % volivcev izbralo možnost »ne« in s tem postavili temelje za prihajajoči prehod v demokracijo, s svobodnimi volitvami leta 1984.
- Nacionalni plebiscit Čila 5. oktobra 1988. Nastal v času strašnega mandata generala Augusta Pinocheta (1915-2006), ki je od leta 1974 vladal državi z železno pestjo, je bil dogodek, ki je zaznamoval konec diktature, ko je 54.71 % Čilencev je glasovalo proti nadaljevanju vojaške vlade za novo obdobje osmih let.
Razlike med plebiscitom in referendumom
Oba izraza se nanašata na mehanizme za demokratično posvetovanje, torej posvetovanje z večino ljudi, da se izrazijo o občutljivi zadevi, med katerimi ni jasne in eksplicitne razlike. Pravzaprav je vse večji trend, da jih uporabljamo zamenljivo, kot sopomenke.
Vendar pa v nekaterih zakoni in pravnih teles, se šteje, da so referendumi bolj formalna posvetovanja, zato se lahko nanašajo na ustavne in zakonodajne zadeve, ki so velikega pomena in hierarhije, s čimer se ugotavljajo formalne odločitve, ki jih sprejema večina. Namesto tega bi plebisciti postali neformalna posvetovanja o teritorialnih vprašanjih ali vprašanjih skupnosti.
Omenjena razlika, je treba ponoviti, je relativna in bo vedno odvisna od upoštevanega pravnega okvira.