- Kakšna je veljavna zakonodaja?
- Značilnosti veljavnega prava
- Primeri veljavne zakonodaje
- Začetek veljavnosti
- Pozitivno pravo in veljavno pravo
Pojasnjujemo, kaj je trenutni zakon, njegove značilnosti in primere. Poleg tega njegovo razmerje s pozitivnim pravom.
Kakšna je veljavna zakonodaja?
V pravnih vedah in pravo, govorimo o veljavni zakonodaji, da se sklicujemo na nekatere pravilo, pravo, doktrina ali določba, ki je v veljavi, torej katere spoštovanje je obvezno v a ozemlje in določen čas.
Z drugimi besedami, veljavni zakon je trenutni niz norm in zakonov, veljavnih in veljavnih, vsaj dokler jih ne razveljavi ustanova ustrezno (običajno zakonodajna oblast) in/ali nadomestijo novi predpisi in zakoni.
Obstoječi zakon je pravo nasprotje odpadlega ali razveljavljenega zakona in se pogosto šteje za del t.i. pozitivno pravo, saj je najnovejša različica uradnih zakonov države. Vendar se bomo o tej razliki poglobili kasneje.
V vsakem primeru je veljavnost zakona odvisna od tega, ali so pravila, ki jih predlaga, trenutno veljavna in obvezna, ali pa gre bolj za preteklo sodno prakso, zgodovinsko vrednost in neobvezno skladnost (ni v veljavi).
Na primer, v Združenih državah Amerike sredi 20. stoletja je zakon določil strogo ločevanje med državljani belcev in njihovih državljanov afro-potomcev, pri čemer je prvim podelil zelo razvpit niz privilegijev. Ta zakon je že dolgo zadaj in je bil pravkar razveljavljen, tako da ne velja in zato njegovi predpisi ne veljajo več, se pravi, da ga ni več treba spoštovati.
Značilnosti veljavnega prava
Veljavni zakon je označen takole:
- Veljavni zakon nalaga Pogoj in pravne osebe, ne glede na to, ali je njihov izvor v običaju (to je v po meri ljudstva) ali ki ga je uradno uzakonil vlada. V vseh primerih sile države prisilijo k izpolnjevanju obveznosti.
- Kot vsi zakoni tudi veljavni zakon velja na določenem ozemlju in pod določeno jurisdikcijo, vendar je v vašem primeru močno odvisen od časovnega dejavnika, saj se zakoni spreminjajo tako, kot se spreminja tudi družba. To seveda ne pomeni, da zelo star zakon ne more veljati še danes.
- Veljavni zakon preneha veljati, ko se pojavijo novi zakoni in predpisi, ki nadomestijo prejšnje, ali ko se državni organi odločijo, da ga razveljavijo.
Primeri veljavne zakonodaje
Za zgled veljavne zakonodaje služi katera od uredb, uredb in zakonov, ki trenutno veljajo pri nas.
Po drugi strani pa bodo zakoni in določbe, ki obstajajo v nacionalni ustavi pred sedanjo, izgubili veljavo, torej ne veljajo več, ne veljajo več. To se je na primer zgodilo v Venezueli leta 1999, ko je bila do tedaj veljavna Magna carta razveljavljena in je bila javno sprejeta nova (od takrat veljavna).
Ta ista ustava je bila kasneje leta 2009 spremenjena in dopolnjena vrsta členov, s čimer je staro besedilo omenjenih členov izgubilo veljavo in ga je nadomestilo novo veljavno besedilo. Zato veljavnemu zakonu v tem primeru pripadajo le najnovejša in uveljavljena besedila.
Začetek veljavnosti
Običajno začne zakon veljati, ko ga potrdijo pristojni organi in objavi tako, da je njegova vsebina javno znana, kar se lahko zgodi na dva različna načina:
- Zaporedni vpis, ko zakon začne veljati na dan objave v uradnem listu ali uradnem listu, ki je zadolžen za posredovanje zakonodajnih odločitev državljanom. Od tega trenutka naprej se šteje za javno znano in postane veljavno.
- Sinhroni vstop, ko zakon sam določi čas njegove uveljavitve, pod pogojem, da je bil zakon predhodno objavljen (da ljudje vedo).
Pozitivno pravo in veljavno pravo
Obstoječega prava ne smemo zamenjevati s pozitivnim pravom. Pozitivno pravo razumemo kot zbirko vseh zakonov, ki jih je sprejela suverena država in so napisani v odloki, dogovori, predpisi, ustave itd
V tem se razlikuje na primer od naravni zakon (ki se rodi z ljudstvom) in običajno pravo (ki je vzpostavljeno z navado ljudstva).
Zdaj je lahko v veljavi pozitivno pravo, ko gre za veljavne predpise in po vrednosti, ali pa gre za zgodovinska pravna besedila, katerih poslušnosti država ne zahteva več. Ni pa vse sedanje pravo pozitivno, saj bo tudi običajno ali naravno pravo, če bo še veljalo, postalo del sedanjih zakonov.
Če povzamemo: pozitivno pravo je pravo, ki ima pisani izvor, veljavno ali ne; veljavno pravo pa veljavno in ne glede na izvor.