- Kaj je teorija dediščine?
- Klasična ali dediščinsko-osebnostna teorija
- Moderna ali teorija prizadetosti dediščine
Razložimo, kaj je teorija dediščine v pravu, v čem se klasična teorija razlikuje od sodobne in njenih utemeljiteljev.
Kaj je teorija dediščine?
Teorija dediščine je na področju pravnih ved in pravo, disciplina, ki preučuje, kaj dediščina, njihove vrste in kakšna so patrimonialna razmerja. Ona je tista, ki je zadolžena za iskanje a koncept funkcionalna, uporabna tipologija in nabor orodij, ki služijo razmišljanju o pravila ki urejajo dediščino.
V bistvu obstajata dve različni teoriji o dediščini: klasična ali dediščinsko-osebnostna teorija in moderna ali dediščinsko-osebnostna teorija. Obe odlikujeta predvsem konceptualni pristop k dediščini, torej način njenega pojmovanja in definiranja.
Klasična ali dediščinsko-osebnostna teorija
Čeprav koncept dediščine izhaja iz Antika Roman, povezan z očetovskim premoženjem in pravicami, ki so se prenašale na potomce, prva teorija v zvezi s tem sega v devetnajsto stoletje, natančneje v delo francoskih pravnikov Charlesa Aubryja (1803-1883) in Charlesa Raua (1803-1877). od leta 1873.
Za njih, pripadnike šole francoske eksegeze, je treba dediščino razumeti kot abstrakten sklop sredstev, pravic, obveznosti in bremen, tako sedanjih kot prihodnjih, ki pripadajo isti osebi in so obdarjeni s »pravno univerzalnostjo«.
Ti elementi ostajajo na človeka vezani po lastni volji, zato ima vsak človek svojo lastno dediščino, ki je »emanacija njegove osebnosti« (od tod tudi drugo ime te teorije).Iz istega razloga je dediščina nedeljiva, edinstvena in neodtujljiva v času človekovega življenja, saj bi bila odtujitev dediščine enaka odtujitvi njene osebnosti.
Šele smrt osebe lahko upraviči prenos zapuščine na tretje osebe (njihove potomce), saj gre v resnici za izumrtje zapuščine pokojnika in ponovno za nastanek enotne, nedeljive in neodtujljive zapuščine za dedič..
Ta klasična teorija (imenovana tudi subjektivna) je bila kritizirana zaradi njene težke uporabe v resničnem življenju, zlasti v zvezi z razlikovanjem med bogastvom in zmožnostjo pridobivanja prihodnjih dobrin. Slednje bi impliciralo, da imajo vsi ljudje nujno dediščino, saj imajo v prihodnosti možnost pridobitve omenjenih dobrin ali virov, kar Aubry in Rau razumeta kot "tiho obljubo".
Po drugi strani pa je ta ideja dediščine še posebej problematična, ko razmišljamo o poslovni ali organizacijski dediščini, saj imajo dediščino samo osebnosti. V ostalih primerih avtorji govorijo o "meri dobrin", ne da bi natančno pojasnili, kaj s tem mislijo.
Moderna ali teorija prizadetosti dediščine
Znana tudi kot objektivistična teorija, finalistična teorija ali nemška teorija, sta jo predlagala nemška pravnika Alois von Brinz (1820-1887) in Ernst Immanuel Bekker (1785-1871), ki sta nasprotovala razmišljanjem francoskega pravnika Marcela Planiola (1853). -1931) glede kolektivne dediščine. To teorijo sta pozneje povzela nemški civilni zakonik leta 1900 in švicarski leta 1907.
Objektivistična teorija teži k odmiku od klasične teorije dediščine, saj zagovarja idejo, da dediščina ne zahteva nujno obstoja človeka.
Nasprotno, potrjuje, da lahko dediščina popolnoma obstaja brez lastnika, saj se sama ideja dediščine vzdržuje na podlagi vpliva, ki ga naredi na sredstva, ki sestavljajo dediščino, to je, da je tisto, kar je osrednje v dediščini, ne oseba, ampak predmeti, ki ga sestavljajo. Od tod tudi ime te teorije.
Po Brinzu in Bekkerju je prizadetost dediščine tista, ki omogoča, da elementi, ki jo sestavljajo, držijo skupaj, ne da bi obstajal izrecni lastnik. To so poimenovali »dediščina nalog« (Zwechvermogen) ali »objektivna sredstva«.
Za avtorja naj bi tako dediščino razumeli kot skupek pravnih razmerij, ki vplivajo na dobrine, dejanja in pravice, individualizirane in določene v času in kraju ter so objektivno namenjene gospodarskemu in pravnemu namenu. V slednjem se objektivistična teorija tudi odmika od pravne univerzalnosti, kot jo razume klasični model.
Nazadnje, po objektivističnem pogledu dediščina brez sredstev ne more obstajati, možnost njihovega lastništva v prihodnosti pa ni upoštevana. Tako je možno, da nepremičnina ne pripada nekdo, ampak do nekaj, kar olajša stvari, ko govorimo o poslovnih sredstvih.