Pojasnimo, kaj je kromosomska teorija dedovanja, ki sta jo oblikovala Sutton in Boveri. Tudi, kako temelji na Mendelovih zakonih.
Kaj je kromosomska teorija dedovanja?
Kromosomska teorija dedovanja ali kromosomska teorija Suttona in Boverija je znanstvena razlaga prenosa določenih znakov preko genetska koda ki vsebuje celica živo, ki se dogaja med eno in drugo generacijo posameznikov.
To teorijo sta leta 1902 razvila znanstvenika Theodor Boveri in Walter Sutton. Kljub razdalji med njima sta Boveri (Nemec, 1862-1915) in Sutton (Američan, 1877-1916) neodvisno predpostavila enake zaključke, ki temeljijo na predhodno obstoječem znanju o the dedovanje in o celičnem delovanju.
To je bila razpravljana in kontroverzna teorija do leta 1915, ko so eksperimentirali z muhami Drosophila melanogaster ameriški znanstvenik Thomas Hunt Morgan (1856-1945) jih je v celoti potrdil.
Kromosomska teorija dedovanja je preučevala geni, torej segmente DNK ki jih kodirajo beljakovine specifični, imenovan tudi "dedni dejavniki" v svojih študijah o dednosti Gregor Mendel (1822-1884). Natančneje, domneval je, da se geni nahajajo znotraj kromosomov celice, ki se nahajajo znotraj celično jedro.
Obstoj oz kromosomov in njihovo razmnoževanje med celično delitvijo je bilo znano, odslej pa so postale veliko bolj znane: znano je bilo, da prihajajo v homolognih parih, eden od matere in drugi od očeta, zato morajo reproduktivne celice oziroma gamete zagotavljati vsakemu posamezniku z natančno polovico genskega materiala.
Ta teorija nam je omogočila razumevanje, zakaj so določeni znaki podedovani, drugi pa ne, torej zakaj se en alel prenaša, drugi pa ne, saj so neodvisni drug od drugega, saj se nahajajo na različnih kromosomih. Na primer, kromosom, ki vsebuje podatke o spolu posameznika, se razlikuje od kromosoma, ki vsebuje informacije o barvi njegovih oči itd.
Mendelovi zakoni
Glavni predhodnik kromosomske teorije dedovanja predstavljajo študije Gregorja Mendela, ki je izvedel vrsto poskusov in spremljanj med rastlinami graha, pri čemer je leta 1865 uspel oblikovati znane Mendelove zakone o dedovanju.
Njegove izkušnje so bile temeljnega pomena za razumevanje, kako se genetske lastnosti prenašajo iz ene generacije v drugo. Najprej je odkril, da obstajajo lastnosti (geni) dveh vrst: dominantne (AA) ali recesivne (aa), odvisno od tega, ali se manifestirajo v posameznik ali ne, saj je v slednjem primeru nosilec nemanifestnega gena.
Tako je Mendel predlagal obstoj "čistih" posameznikov (homozigotnih), bodisi dominantnih ali recesivnih (AA ali aa), in drugih heterozigotov, ki so posledica genetskega mešanja in prenosa (Aa), za vsako specifično dedno lastnost.
Ta pristop je bil prvi človeški poskus opisovanja zakonitosti, ki urejajo genetiko, in čeprav so bili njegovi rezultati priznani veliko pozneje, je za svoj čas revolucionaren prispevek, temelj vsega, kar bo prišlo pozneje.