Razložimo, kaj je kronika in kateri zvrsti pripada. Novinarska, literarna in zgodovinska kronika. Primer kratke kronike.
Primer novice.Kaj je kronika?
Ko govorimo o kroniki, se običajno nanaša na dvojno pripovedno zvrst, delno literarno in delno publicistično, saj nima svobode domišljije literarne fikcije, temveč izdatno uporablja svoje formalne vire za obravnavanje dogodkov in znakov resnično, resnično in preverljivo. Gabriel García Márquez, slavni kolumbijski novinar in pisatelj, je definiral kronika kot "zgodba, ki je resnična".
Izvor besede kronični sega v grščino kronika, beseda od kronos (vreme), saj se nanaša na a pripovedovanje urejen v skladu s svojo časovnico. Zato so bile prve znane kronike prav poročila o dogodkih, urejena po zgodovinskem trenutku, podobno kot intimni dnevniki oz. poročila.
Kronika se je v novinarskem polju uveljavila iz tako imenovanega novega ameriškega novinarstva (Novo novinarstvo), ki ga je sestavljala generacija avantgardnih poročevalcev in pisateljev, ki jim je bila ta zvrst predana za osvežitev obraza novinarstva. S tem jim je uspelo obrniti tradicionalno informativno piramido paradigme Harolda Lasswella, ki je določala obveznost vseh Novice da najprej vsebuje vse pomembne informacije in nato dodatno vsebino. The kronika, pa predlaga nasprotno pot, kot jo ponujajo literarne zgodbe.
Trenutno potekajo akademske razprave o tem, ali je kronika literarna ali publicistična zvrst ali ne. In od oslabitve meja med spoloma govor (novinarstvo, literature, pedagogika, umetnost, itd.), ki je značilna za sodobni čas, postaja ta razprava še težja.
Vrste kronike
Razvrstitev kronike v žanr je vedno sporna. Vendar so običajno razvrščeni glede na njihov pristop ali temo in stopnjo zvestoba z zgodovinsko resnico, ki jo dokazujejo.
- novinarska kronika
- Športna kronika
- Črna ali dogajalna kronika
- politična kronika
- Društvena kronika
- potopisna kronika
- literarna kronika
- zgodovinska kronika
Po novinarskem pristopu lahko novinarske kronike uvrstimo tudi med informativne oz bela (večja stopnja objektivnosti, bolj podobna novicam) in interpretativni ali mnenjski (raziskuje, interpretira in pojasni razlog za pripovedano).
primer kronike
Sledi delček kronike novinarke Marte Ruiz, za časopis teden objavljeno 23.02.2013.
Kratka kronika potovanja v Havano (fragment)
Martha Ruiz
Pred dvema tednoma sem vzel letalo in odšel v Havano, da bi iz prve roke videl, kaj se tam dogaja. Zgodaj sem vstal za hotel El Palco, v kongresnem centru katerega potekajo vladno-gverilski sestanki. V nasprotju s splošnim prepričanjem je tam malo kolumbijskega tiska. Tisti dan, na predvečer konca kroga, ki se je začel z razgretimi temperamenti zaradi ugrabitve dveh policistov, so bili tam le dopisniki RCN in Caracol ter peščica kubanskih novinarjev.
Tisto jutro je Iván Márquez stal pred mikrofonom in prebral 10 minimalnih predlogov za politično priznanje kmetov. "Vedno jih dobimo 10," je rekel ob kavi, pri čemer je imel v mislih vsakodnevni ritual predstavljanja idej o tem, kar je njegov vladni kolega Humberto de la Calle imenoval "božansko in človeško". Márquez je odmor izkoristil za dokončanje debele cigare, ki je bila že napol pokajena. Takrat ni bila znana fotografija, na kateri gverilski vodja pozira pred kamero na motociklu harley davidson in ki je skupaj s tobakom potrdila, da Márquezova revolucija ne nasprotuje nekaterim užitkom.
Medtem ko FARC opravlja svoj jutranji ritual, gre vladna delegacija mimo v tišini, niti ne pogleda na, po njihovem mnenju, medijski spektakel. A novinarji si nabijajo glavo, ko poskušajo najti zgodbo, ki bi v Kolumbiji resnično vzbudila zanimanje. Kljub temu, da nas je tam zalotil dan novinarja in da so ga FARC proslavili z mojitom in da so z velikim navdušenjem vzklikali: Živeli družbeni komunikatorji!, gverilci menijo, da je nizkost pogovorov posledica medijsko strategijo. Eden od delegatov upornikov je odkrito nostalgičen: »Šema Caguán nam je bila bolj všeč, ker smo bili bližje novinarjem. Zdaj jih menjajo za vsak krog.”
Tisto popoldne sem imel neformalni klepet s Sergiom Jaramillom, visokim komisarjem za mir Santosove vlade. V tistih dneh so bili, kot mi je povedal, zelo pomembni premiki v Omizju glede zemljiškega vprašanja, vendar ob spoštovanju pravila zaupnosti vsebine ni omenil. Zagotovil mi je, da je, če bo šlo tako naprej, možno doseči okvirni dogovor v razumnem času. Ko sem ga povprašal o slabem ozračju v državi glede dialogov, ni skrival grenkobe: »Urbani državi je videti, da je vseeno, kaj se dogaja na podeželju,« mi je dejal.
Pri obeh delegacijah izpostavljam medsebojno spoštovanje, s katerim se obnašata druga do druge, in neverjetno disciplino, ki jo imata pri tem, da ne kršita zaupnosti mize, kar je znak, da želita obe poskrbeti za proces. Kar komentirajo, je, da so metodologije za obravnavanje vprašanj zelo različne. To je nekaj podobnega zgodovinskemu materializmu proti Power Pointu.Medtem ko FARC pripravlja dolge zgodovinske predstavitve o zemljiškem problemu, ki prevzame člane vlade, ti nato vzamejo diapozitive z zelo pragmatičnimi številkami, da bi drugim razložili, kako delujeta podeželski trg in/ali kataster. Navsezadnje je to bistvo dialoga.